Čeprav je Helena že vse napisala, je treba zrno vseeno dodat.
Nekaj dejstev povedat. Nekaj lastnih opažanj. Pa to.
Pravzaprav sva pozabila, kako smo ga nasrkali lani. Povsem pozabila!
A vseeno sva zavila tokrat raje na pohodniško, doma so naju čakali otroci, Helena je bila bolna prejšnji teden, jaz sem skoraj direkt z Boršta, dajva midva raje na pohodniško!
Še dobro. Za naslednjič pa - na Brkine greva drugo leto na aktivno! No, ja.
Začeli smo dobro. Čeprav ne tako na polno kot ultraši. Vsaj kak kilometer sva še videla sotrpine. Uau.
Potem se je pa začelo. Najprej direktno v hrib.
Pa prec jurček. Sva ga slikala in poslala mms organizatorju, a nobenega odgovora. Pa grem stavit, da sva bila prva!
Pa potem vaška orientacija, par KTjev med hišami. Še tisti, ki so za nama, naju prehitijo, ker delam obvoz mimo štale in morava potem nazaj. A nič hudega, takoj nato se spustimo v prvo prekrasno grapo!
Ker seveda nikoli ne veš, kam si točno prišel - nimaš pojma, a moraš levo ali desno do KTja, grem jaz desno in tulim Heleni naj gre levo.
Problem v teh grapah pa je, da čim si petdeset metrov stran, lahko tuliš kot norc pa te ne bo več noben slišal. Tako sem jaz naredil kar fino zankico, preden sem pogruntal, da je najbrž KT v drugi smeri. Heh. Pa prišli smo skoraj povsem direktno na KT!
Potem sva dolgo hodila po suhih strugah potokov. Mimo milijonov marel in ostalih gob! Bilo jih je na tone, na tone! Midva pa po grapi naprej in naprej in naprej.
Skoraj do samega konca, kjer še vedno razpada kar nekaj stavb. Najbrž bivši mlini...
Potem iz grape zavijeva spet direktno v hrib, proti vasi Ostrovica.
Pod vasjo polno izravnanih platojev, a vse se zarašča, zgleda, da so nekoč še veliko obdelovali.
Na Sv. Socerbu čaka Žine in okrepčila. Tudi 4x4. Pride presneto prav, nekaj malega piha. Se mi zdi, zato raje ruknem dva. Za vsak slučaj.
Naslednja točka gre super, nato pa pridemo do vrha Ajdovščina. Tam pa direktno na vrhu neka koliba. KT pa zraven na nečemu podobnemu gomili. Skratka, čuden kraj, da je kaj! Me prav zanima, kaj se tam dogaja. Časti kdo polno luno?!
Potem se zapodiva proti dolini.
Pred Taborom srečava še dva sotrpina, ki ju pravzaprav ne bi smela srečat, saj sta mnogo hitrejša od naju. A kvalitetno izgubljanje ne pozna meja in vsakdo se gre kdaj rad to igrico.
Seveda klepetamo in sledimo drug drugemu. Jaz se povsem zaklepetam in preneham pazit.
Tole je potem zelo hitro rezultat.
Napačna grapa, kamor zavijem, zvabim še Heleno, ostali pa jo raje mahnejo pravilno. Napaka seveda rodi naslednjo napako in tako greva nazaj. Enkrat sem si zabičal, da je bolje porabit tistih deset minut in it nazaj tja, kamor veš, kje si, kot da kolovratiš še uro po neznanem. In to se je tokrat izkazalo na žalost za napačno odločitev, saj bi lahko povsem enostavno nadaljevala po grabnu navzdol in celotno pot celo precej skrajšala!
Ampak ne. Je treba nazaj na znano pot in nadaljevat tam.
Pa sva, kaj pa nama je preostalo... Kakšne grozote sicer ni, tole je izgubljenih 10-12 minut, nič velikega. Par zelo grdih besed in obtožujočih pogledov, ampak tudi to je treba dat skoz.
Največja slovenska ledenica je bila zelo zanimiva, kar tam nekje za hišami se skriva. Nikoli je ne bi sam našel ali šel gledat...
Potem zelo dobro navigirava do spet suhe struge potoka Sušica. Skozi nizko grmovje, brinje, suhozidov se je skoraj nemogoče prebijati, zato je potrebno dobro iskati prehode. Uspe nama pravzaprav zelo dobro, skoraj naravnost! No, približno.
Tu spet naletiva na prekrasne jurčke in tu se ne dava več! Tole pa bo večerja!
Pa spet po suhi strugi potoka pod mostom
nato pa se začne najino trpljenje. Tiste pol ure potem je bilo v celem dnevu najhujše! Nekateri sploh niso opazili težav, midva pa sva se po tistih spolzkih kamnih ubijala ko nora. Jaz sem si enkrat razbil koleno, Helena pa je odletela in je imela presneto srečo, da si ni kaj naredila. Pravzaprav sva imela oba presneto srečo, da se nisva povsem polomila...
Pa je le prišel konec struge in reka Reka! Spet čez njo!
Jaz kar direktno čez vodo, pogumen dedc! Helena pa lepo prek kamenčkov, vsa suha. Eh.
Potem pa le še homerun v cilj in to je to. Na hrano!
Prav veliko ta dan nisem jedel, saj sem le zjutraj pohamsal eno banano in med trekingom eno tablico čokolade, to je bilo pa tudi vse. Zadnje čase grem samo še na vodo...
Čakala nas je še podelitev nagrad za celotno leto STL, a večine na žalost sploh nisem slišal, so ljudje preveč klepetali, govorci pa so bili preveč tihi.
Seveda se je spet nabralo za pohodniških 20km:
7:24h, 32,1km, 1350 višinskih metrov.
Jaz osebno trenutno nimam nič proti takim trasam, imam dovolj kondicije in trme, ampak kdo drug se ne bi strinjal. Hudič je, če nekaj predvidevaš na podlagi podatkov, ki potem ne držijo.
Tole je bila zadnja tekma STL za letos. Bomo videli kako bo naslednje leto.
Vpiši se