Mašila so zelo pripravna zadeva. Ravno zadnjič sem poslušal nekoga po radiu: "misl'm... u bistvu... misl'm... u bistvu". Govoril je pet minut, povedal pa toliko, kot bi govoril trideset sekund. Ali pa se je samo meni tako zdelo, ker sem že na začetku izklopil možgane.
Zame sta dva "u bistvu..." že mnogo preveč, moje misli odletijo drugam in ne poslušam več s pozornostjo.
Naš Mitja je v teh letih čisto ta prav. Eno uro se pogovarja po telefonu, a ne vem, če se kaj zmeni. Že če hoče meni kaj povedat, potrebujem kar veliko mero potrpljenja, da ga uspem poslušat.
Seveda pa sem bil pri njegovih letih sam čisto enak. Mašila gor in dol, takrat smo imeli najbrž kakšna druga, a verjamem, da sem jih uporabljal kot po tekočem traku. Pri govorjenju zelo rad pograbim kakšno stvar, ki mi je blizu in jo že naslednji dan vpletem v svoj jezik. In si ne morem prav nič pomagat.
Se je pa moj fotrček enkrat odločil, da mi iz glave izbije tele "misl'm" in "u bistvu". Joj, kaj me je zafrkaval... A se je kar namatral, ker se nisem dal kar tako. In šele takrat sem spoznal, koliko teh mašil sploh uporabljam! Mnogo preveč.
Tako mi je enkrat uspelo, da sem se teh dveh rešil. Hura!
Ampak kaj si morem, če sem vse skupaj nadomestil s "pravzaprav". Tlačim ga prav povsod, tudi tja, kjer ga ni treba in mu sploh ni mesto. Vse kaže, da ga bom še kar nekaj časa uporabljal.
Edino, če se ne bo kdo spet spravil nadme.
Vpiši se