Moja sitnoba je lahko neizmerna.
Začelo se pa je vse s snegom (spet!) v soboto zjutraj. Ko sem se spet ustrašil in ob petih zjutraj pogledal skozi okno in vehementno zaključil: preveč sneži, gremo nazaj spat!
Pa sva šla nazaj spat.
In vse je šlo navzdol. Ker me je bilo kar malo sram, da sem se ustrašil in ker se potem cel božji dan nisem nikamor spokal. Sem se samo po hiši pretakal in težil vsakomur, ki je prišel zraven.
In potem še ta presneti sneg. Sneg, sneg, sneg. Kot da ga ni že dost, kot da ni že dost tega minusa pa te teme pa te... Arghhh.
Pomlad se bliža. Definitivno!
Pa se kljub vsemu temu kar naprej pojam(o) nekje po okoliških hribih. Kljub vsej tej temi pa mrazu pa snegu pa vsem neprilikam. Ampak počas imam pa že dovolj...
In sem še pol današnjega dneva težil in težil in se smilil samemu sebi, dokler me niso vsi skupaj skoraj deložirali in sem se spokal na Primoža. Ehhh. V snegu, sam, sreča vsaj podnevi. Ampak vseeno je bil presnet dolgčas, vedno po enih in istih poteh, drugje si pa ne upam ali pa je predaleč... Saj pravim, neizmerna sitnoba!
A domov sem prišel čisto prerojen. Sitnobo pa je odneslo skozi kožne pore.
Še vedno pa mi je malo žal za sobotnim pohodom, prav luštno bi moralo bit! Sicer res naporno, a edino take največ veljajo!
Eh, pa drugič! Čeprav ne vem, kdaj. Če bo spet minus petnajst, pa sneg, pa tema................
Pomlad, kje si, madonca?!
Vpiši se