Zdajle bi se moral lepo voziti proti Veliki planini.
Pa se ne.
Doma sem ostal, kot kakšen zapečkar bom spal, počival in si tlačil led na nogo.
Nič ne bo z izletom... Pa tak lep dan se obeta! In kako enkratno bi bilo spet prehoditi vsa tista prostranstva Velike planine z vso njeno gorsko zeleno travo. Ahhhh.
Ampak od včeraj me tale moja uboga mišica, zaradi katere sem na bolniški, spet malo zafrkava. Pa prav včeraj je spet začelo boleti! Pa prav včeraj! Kot zanalašč, kaj?
In čeprav je takole ostati doma seveda najbolj pametno, me vseeno še bolj boli srce, ker ne morem tja gor. Mater, če bi vedno delali samo po pameti, kam pa pridemo? Me ima, da bi se kar usedel v avto in zletel za njimi, pa kar bo, pa bo!
Pa se ne bom.
Mogoče je pa res tako bolje. Kdo pa bi skrbel zame, če me začne fino bolet? Bi naredil še vsem ostalim samo še škodo. Kdo bi me pa nosil dol? Helikopter?
Ja, še tega bi se manjkalo...
Pa tako fino smo organizirali: Napad na Veliko planino! S treh koncev se podajajo na njo, s Stahovice, od Jurčka in s Kisovca. V planu sta bili še dve poti, a ni bilo dovolj zanimanja. No, tudi s treh poti, se bo dobro videlo, ko se bodo združili na koncu, čisto pri vrhu. Upam samo, da je timing pravi.
Torej, danes bo na Veliki planini vse oranžno in veselo. Če pa gre kdo slučajno danes gor - poiščite zastavo, tam nekje bodo.
Samo mene ne bo.
Bodo pa trije naši, iz družine. To pa tudi nekaj šteje, anede?
Vpiši se