Petek 13-ega je vedno lep dan. Torej sem ga izkoristil za tek. Spet.
Potem seveda, ko smo vse ostale stvari kolikor toliko opravili. Kar pomeni, da sem spet šel tečt, ko je bila že tema. Na, ja...
Danes sem si zamislil petkrat po šest minut, kar da skupaj pol ure. To pa je ravno čas, ki ga bom - približno - porabil za Mura Challenge. Seveda vsega še ne zmorem v enem kosu, zato sem vse lepo razbil na kar pet ponovitev.
Moram reč, da mi je šlo kar v redu, čeprav nekje v sredi ni kazalo na to, sem hotel že obupat, skrajšat na tri-krat, se usest, se zjokat. Ampak potem sem bil trmast in sem opravil vse do konca. In prav lepo se je izšlo ravno pred hišo...
Trenutno niso več noge problem, temveč dihanje. Zdaj pa sem že zadihan, ja. Se kar pozna, ta ena minuta več. Upam, da se bodo pljučka navadila in sproducirala malo več kisika, da mi ne bo treba dihat kot kitu. Seveda ne gre skozi nos, je mnogo premajhen za vso tisto količino zraka, ki ga moram zajeti vsak meter... In potem imam še suha usta in... Ah.
Užitek? Japajade. Luštno je edino na koncu, ko veš, da si dal skozi in si ponosen nase. To pa je luštno, priznam.
Res pa petki niso najbolj primerni za tekaške podvige. Vedno je kakšno pivce nekje. Ki ga potem besno ven daješ skozi tek. Drugič si moram kako drugače prištimat tale petek.
Takole je pa šlo - seveda približno, kolikor se le spomnim, kje sem začenjal in kje končal: 970m, 950m, 880m, 820m, 860m. Skupaj nanese 4,58km. Je videti, da se kar zaletim od začetka... No, ko tole pretečem v enem kosu, sem pripravljen! Mravljinci so se pojavili šele čisto na koncu četrte ponovitve. Z drugimi nogavicami. WTF?
Jutri oddamo Heleno na avion, mi pa jo mahnemo na nečakovo ohcet. Težko, da bom kaj tekel jutri, morda šele v nedeljo, če ne bom čisto povožen. No, vsaj kakšne 2 x 7minut bi pa moral stisnit, vsaj v nedeljo!
Ja, drugi teden smo miške same doma! Joj, kaj bomo rajale... Pomfrit pekle, se slabo prehranjevale, bile razpuščene in še in še!
Vpiši se