Krtinski Izziv 2009 - Povzetek

by piskec 14. oktober 2009 13:20

Končno sem se tudi jaz zganil in uredil spomine - slike.

Ker pišem zadnji - vsi so že napisali kaj, Helena, Wega, Vreme - mi pravzaprav ne ostaja veliko. Veliko je bilo že povedanega, opisanega, poslikanega. Zato upam, da se ne bom ponavljal in brezveze porabljal prostora. V vsakem primeru pa bo to moj pogled na zadevo, s stališča organizatorja in traserja najbrž tudi malo drugačen.

Vse skupaj se ponavadi začne že zdavnaj prej. Vse tiste poti, ki sva jih že tolikokrat prehodila, so se zdaj končno združile in postale eno. Zato je samega trasiranja pravzaprav malo, večinoma se dogaja doma, s karto na mizi in veliko premišljevanja. A to ne pomeni, da ti ni treba čisto nič več, ja, progo je treba na koncu prehodit, da vidiš še tiste male in skrite reči, ki si jih pozabil. Pa pomerit seveda. Naredit ocene kilometrov, časa ipd. Pa še potem se zgodi, da o nekem delu poti preprosto nimaš pojma...

S tamaučkoma smo šli prehodit pohodniško varianto. Jaz pa sem se enkrat potem zagnal čez celo, kar seveda nisem mogel prav na veliko opisat, le meritve in predvidevanja sem lahko spravil v razpis.

Rezultati, navodila, karte in vse, kar vam lahko pride prav ali pa tudi ne, se nahaja tukaj!

Jaz pa bom začel takrat, ko je Helena skoraj končala svoj sestavek. V polni temi in na začetku Izziva. Najinega.

Nehalo je deževati v istem trenutku ko sem odnesel prvo robo v avto. Že to je bilo olajšanje in pol, prav lahko bi deževalo še uro, dve, tri, cel dan...

Prva KT, KT3 Ultra je bila še v temi, bore malo sem videl, še dobro, da lučke nisem pozabil...

Kakorkoli sva vzela, vse hribe je bilo treba v vsakem primeru prehodit, ni načina, da bi prišel do njih z avtom. Murovica, Cicelj, spust dol s Ciclja in potem čez Komovec, to vse sem moral prehodit in naštimat KTje. Kar nekaj dela, je bilo treba začet pač še v temi.

Na Murovici je bilo že malo bolj svetlo, a v gozdu še vedno temačno, nič mi ni bilo, da bi kaj veliko tekel, v mraku sploh nič ne vidim.

Na Ciclju je bilo pa že kar ok, lučko sem lahko snel, ni več pomagala. Je pa bilo še vse sivo in deževo in mokro in le želel sem si lahko kaj takega, kot je bilo pri trasiranju:

Tudi tokrat me je najbolj skrbel spust s Ciclja, morda celo še malo bolj, saj je bilo danes vse mokro. A sem bil trden, saj moram preizkusit progo, potem vsaj nihče ne bo mogel reči, da nisem trpel prav enakih pogojev! In sem jih! Dričal sem se dol kot nor, tokrat sem šel malo bolj levo, kjer je bilo morda malce bolj blatno, a nisem naletaval kar naprej na neprehodne čistine. Nekje na polovici sem celo naletel na kolovoz, ki sem mu potem sledil povsem do ceste in prišel nanjo celih dvajset metrov desno od KT7. Uau. Sicer je bil tudi kolovoz blaten in počasno prehoden - drseč, a vseeno, v suhem bi bil tule dol še petnajst minut prej...

Postavim KT in že je tu Helena.

Čisto dol do potoka pa tokrat res ne bi hodil, bi moral še kako uro prej vstat... Ja, kompas pomaga, tudi takim, ki večkrat tam okrog hodijo, še posebej, če greš rad vedno kje drugje.

Mimo moje KT me je prepeljala na drug hrib in me spet tam pustila. Pridi kmalu!

Sončka sicer (še) ni bilo (slika je s trasiranja), je pa že dišalo po lepem dnevu. Sem se zapodil še v zadnji hrib, prva in druga KT sta mi povsem znani in vedno pridem do njih na isti način. Kar pomeni skoraj naravnost in hitro. Pa čeprav naprimer zadnja KT nima nobene dostopne poti in je povsem skrita v gozdu. Ni problema, sem si dobro zapomnil kje in kako.

Problem pa je z zadnje KT priti do Cilja. Huh, to mi pa je delalo težav in mi jih še. Res je, da lahko urežeš čisti azimut na zahod in boš prišel, a kaj, ko se takoj za hribom pred teboj znajde hudičeva vrtača. Vanjo ne moreš, moraš okrog nje. In potem sem pa že tam, kjer ni muh. Čeprav tokrat sem prišel lepo, malce vijugal sem in tja, a nazadnje povsem zadel letno gledališče. Nesreča je bila le v tem, da sem se šele v zadnjih metrih povsem zmočil! Cel čas sem zdržal suh, niti enkrat padel, evo, na koncu, tik pred ciljem, pa sem se zapodil skozi listnato podrastje zaradi katerega sem bil popolnoma premočen!

No, s hribov sem se prikotalil ravno ko so začeli ljudje hoditi na start. Ufff, za las! Organizacija, pomoč, pozdravljanje... huh, saj nisem vedel, kje se me drži glava. Poleg tega čisto premočen, rezervne hlače pa sem pozabil doma. Pa sem navalil na šnopček, da se ja ne bom prehladil. No, saj kaj prav groznega ni bilo, le čas je še mnogo hitreje letel...

Pol ure/uro po odhodu prvega tekmovalca pa sem že moral kreniti. Na "živo" KT - pri Vrhpoljski cerkvi.

Malo za dvigovanje morale na sredi poti, malo za spodbujanje, malo za vodo, malo za (dovoljena) poživila in malo za pravilno usmerjanje tekmovalcev, ki se bodo zgubljali na poti s hriba. Da jim bom bližje! Dobra strateška točka na kateri sem sušil predvsem svoje stvari...

Kako sta Srčna dva obdelala progo, je seveda cela štorija, ki je jaz ne bi ponavljal. Morda bi le omenil mojstrstvo, ko izgubiš karto in sotekmovalca pa se vseeno vrneš domov živ! Veliko smo se pogovarjali po telefonu, to je pa res. Na koncu sta le uspela in brez karte, a s sotekomvalcem, prišla do cerkve. In če bi ju potem še čakal, da gresta še čez en hrib in... eeeeeeeh.

Sem se jima raje kar pridružil in ju malo priganjal, kar se sicer čudno sliši, a je res. Jaz, mali počasni tekač na kratke proge priganja velika maratonska mačka... Jej, jej, jej. Pa ne da sta bila utrujena? Ampak gasilsko nam je pa vseeno uspel nardit!

Nekje pri predzadnji KT smo pobrali še Bufota, se mi je zdelo, da ima počasi kar dovolj...

In na tistem zadnjem klančku, v tisti zadnji hosti mi je nato v velikem stilu uspelo najprej zvit gleženj in se nato nekje vmes še zvrniti počez, kolikor sem bil dolg in širok. Grrrrr. Seveda pa sem imel spet težavo s prihodom na Cilj, pa tako sem se hotel postavit pred fanti... ampak, saj vemo, kako je v teh primerih. Namesto velikega samozavestnega peljanja vseh izgubljenih (vam bom JAZ pokazal!) čez hosto, sem se zvrnil, si zvil gleženj in se na koncu še skoraj izgubil. Še danes je moj ego precej ranjen in tole prav težko opisujem... Takoj, ampak res, v istem trenutku, kot mi zraste greben, ga moram takoj porezat. Do konca! Saj povsem razumem, da takšnale nadutost in namišljena superiornost ni prav nič dobrega, ampak včasih bi si jo želel vsaj kakih deset minut! Ne pa, da me življenje takoj (TAKOJ) natepe nazaj... Z gležnjem, padcem in povrhu vsega še z izgubljenostjo. Da si ja ne bi kaj pomotoma domišljal.

Moja prehojena pot je zgledala takole - prejšnje dni, ko sem jo umerjal:

Zdaj točno vem, da je treking ena velika dogodivščina. To je povsem dokazano. Je pa pri tem res, da se največ dogaja tistim zadnjim! Neverjetno veliko, tako našim Srčnim in Bufotu in tako zadnjič na Gorjancih nekomu drugemu! Štorij za celo pest, štorije, ki bi si jih lahko noči dolgo govorili ob tabornih ognjih... Dogodivščine.

Dogodivščina pa je seveda tudi organizirati tako dogodivščino. Že s KTji se je začelo, ki smo si jih sposodili pri Tabornikih RST Domžale. Po dogovoru bi jih dobili 11, po telefonu ob prevzemu jih je bilo le še 9, ko smo pa doma pogledali v vrečko, jih je bilo pa le še 7. Opla.

Saj ni hudega, človek se hitro zateče k improvizaciji, a vseeno so potem kakšne stvari čudne, če ne že smešne. Namesto zastavic potem visijo društvene majice, namesto perforatorja pa je flomaster.

Pa je s tem kar šlo in se nihče ni sekiral. Tudi pri teh zanimivih perforatorjih, ne! Eden je imel zvezdico, drugi pa srčka...

Na vsako KT sva napisala še kartico, da bi ja ktji ostali na svojih pozicijah. Najbolj me je bilo strah, da bi ktje nekdo umaknil, pospravil, zanalašč prestavil. Potem je cel hudič... Ampak je zgleda zaleglo, da pospravimo do večera.

Čeprav nisem bil ravno najbolj priden in obljube nisem držal. Pospravljati sem šel šele naslednji dan. Malo zmatran se mi čisto nič ni dalo spet tam naokoli lazit. Pa sem moral. Spet na Murovico.

Pa spet na Cicelj, v vsem tistem rosenju in pripravah na dež in meglenem vremenu... Sem pa tokrat vsaj spustil tek čez drn in strn in sem ubral nekaj spet čisto novega, kar se je izkazalo za čist ok. Pokazalo se je, da tak treking in poznavanje terena v človeku odstrani ves strah - kako bom pa prišel s točke a na točko b? - prav vseeno ti je, točno veš, da boš nekako in nekje že prišel iz hoste (danes je Helena s svojim tekom, ko je kar mimogrede odlutala prek hribčkov domov, dokazala!).

Sicer le za las. Ravno sem sedel v avto, ko se je ulilo ko iz škafa in kolikor se prej sploh nisem sekiral, da je nekaj padalo, bi pa v tisti nevihti sigurno se! Saj sem kar po hitrem postopku zginil s hriba, preden me zalije ali pa kako drevo pade čez cesto... Tako je sekalo, padalo in lilo.

Doma je bilo treba samo še vse posušit... in to je to...

Na koncu bi moral strnit vtise, pa mi kar nekako ne gre. Nekaj stvari je šlo narobe, nekaj stvari je bilo prav super, ostalo pa je kolikor toliko štimalo. Toliko na zunaj.

Na znotraj pa priznam, da sem mnogo preveč (še vedno!) vznemirjen, da bi lahko kaj pametnega povedal! Kar pa ni čudno... saj sem delal le tisto, kar imam rad in bil le s tistimi, ki jih imam rad! Celotni vtis je zame preprosto preveč, da bi ga lahko še razumel, ponotranjil. Preveč sem bil organizatorsko čustveno vpleten, preveč. Preveč sem si želel, da bi uspelo, preveč upal, da bi bilo tekmovalcem všeč, preveč pričakoval in na koncu tudi "preveč" dobil! Polno malho, ki je nikakor še ne morem prebavit!

Pretirano vznesenost še posebej sam zelo rad in zelo hitro označim za patetično. A tokrat se moram strinjat s Heleninimi besedami, saj bi bil sam najraje le še mnogo bolj vznesen...

Sva popolnoma nora ali ima tole kakšen globlji smisel?

Res je, na koncu je bil to en velik, ogromen Izziv. In velik del njega je bil to Najin Izziv. Za Naju.

Tags:

domači kraji

Komentarji (6) -

Vreme
14. 10. 2009 19:17:20 #

Veliko delo ste opravili, se nam je kar zdelo,da so morale biti priprave na dan tekmovanja kar zgodnje. Še enkrat hvala vam za prečudovit dan!!!

sparkica
14. 10. 2009 20:28:08 #

Ko bom velika, bi rada bila vidva Laughing Carja sta, kapo dol (pa še kaj drugega tud). Tale treking pa očitno zasvoji duše, ki so že po naravi nemirne, malo otroške (ne samo otročje), ki imajo v sebi pustlovskega duha in imajo rade izzive Smile Prepoznata koga v tem opisu? Laughing
25 tekmovalcev (ali bolje uživatorjev) je za prvič po moje super številka! Ful mi je žal, da nisem prišla, ampak z vročino bi na koncu imeli sparkljasto permanentno KT Laughing

Ahhh, že ob samem branju tega me je prijelo, da bi šla zdaj v mraku ven v gozd se malo zgubljat Laughing Lutanje po gozdu izven poti, malo po občutku, malo po kompasu in malo izven vsega je nekaj najbolj norega, prvinskega, a še vedno znotraj meja sprejemljivega (vsaj za zavarovalnice, hehe), kar se mi je letos zgodilo in popolnoma razumem vajine občutke. 21 km, 45 km postane čisto nekaj drugega kot tekanje po potkah Laughing

Piskec, drugo leto me spomni na katerem izmed trekov, da vama s Hano predstavim Janeza, ki je "oče" slovenske treking lige. Mogoče celo uvrstijo Krtinsko dogodivščino med Lučko in Učko Smile

Hehe, zdaj bom začela delat na tem, da vaju malo zakurim še za avanture Laughing Rabita sam bicikl, noge, roke in rolerje za krajšo verzijo, pri njej ni plezanja, je pa vsekakor uživancija.

Ahh, carja!!!! Laughing

Še to ... gležnji so zelo fleksibilna zadeva Smile

Odgovor na tvoje vprašanje je: ne, nista nora in ja, ima globji smisel Laughing

piskec
15. 10. 2009 07:53:35 #

Hvala enako, Vreme! Brez vas... saj veš, no. Smile

sparkica, ne naju preveč hvalit, si bom takoj gleženj zvrnil... So sicer res fleksibilni, a se skozi čas naveličajo, da se kar naprej zvijajo in postanejo "razpuščeni"... S 25-imi sva res več kot zadovoljna, še posebej ker je šlo za "mednarodno" udeležbo (niso bili samo krtinci) in kakih večjih kiksov nisva uspela narediti in nobenega izgubiti, čeprav so se presneto trudili. Seveda razmišljava tudi o kaki večji organizaciji, ampak bo treba najprej kar na malih še veliko vadit. Je čisto nekaj drugega, ko pridejo profesionalci... Smile
Za drugo leto načrtujeva kar aktivno udeležbo na treking ligi, kaj več bo pa že težka. Tiste avanture mi ne ležijo najbolje... ampak, hej, tri leta nazaj sem tulil da NIKOLI ne bom tekel, tako, da se na moje besede ni za zanest. Smile))

dr.Wega
15. 10. 2009 09:15:02 #

sparkica mi je ukradla z ust, otroškost (ne otročjost). In ne "pretirano" vzhičenje. Samo vzhičenje, ko imamo lahko spet enkrat na široko odprte zvedave in radovedne oči.

Ema
15. 10. 2009 18:26:53 #

Še jest Smile
Sprva niti nisem razmišljala o udelžbi, češ, da ne spadam med člane vašega ŠD. Potem pa, ko se dan D bližal, sem bila vsak dan bolj ZA. Mislila sem si: Pa kaj, če ne poznam nobenega Krtinca! Jih bom pa spoznala. Okolica Krtine mi je še kar znana, torej se tudi čisto zgubiti ne morem.  
Prijteljico D. sem povabila, da se mi pridruži in bila je takoj za to.  Zjutraj na poti proti Studencu mi je bilo kar malo tesno pri strcu. Ko pa sem zagledala nasmeja znana obraza, je trema takoj minila. Potem  pa se je začelo vse tako hitro odvijati, da ni bilo več časa za poglobljeno razmišljanje.  Do KT 6 je šlo kot po maslu in tudi po blatu. To seveda spada zraven ;).  
Pri spustu s Ciclja se je ta pravi treking šele začel. Po navodilih Aleša sva od KT 6 šli po poti nekoliko nazaj, potem pa norija po gozdu direktno navzdol Smile, čez podrta drevesa, trnje, razmočene kolovoze, mimo vseh vrst gob, kostanja. Čisti užitek zame, čeprav sem zaradi mojega, pred meseci poškodovanega kolena, to počela nekoliko bolj previdno. D. se je pri spustu spotaknila, padla in se podrgnila po kolenu in roki, jaz pa sem nekje pred KT 7 zgubila kompas. To me je zbegalo in pomislila sem, da bi bilo najbolje kar končati. Pri iskanju KT 8 sva si torej pomagali z zemljevidom ter s komunikacijo z drugim tekmovalcem in domačinom.  Pri cerkvi na Vrhpolju (ali v Vrhplju ?) si je D. preoblekla majico (saj res ne zgleda, če bi se na sončno nedeljo tako blatna sprehajala skozi domače kraje), jaz pa sem si od vseh stvari, ki jih je nudil Aleš, najbolj zaželela njegovega kompasa. Žal ni bil v ponudbi Smile. Zadovoljiti sem se morala z vodo, koščkom čokolade in čudežnim bombončkom, ki ti da brzino.
In šli sva dalje. Malo sva tekli, malo hodili. KT 9 ni bila problem. Pri iskanju zadnjih dveh točk pa sva uprabili isto taktiko ,kot pri KT 8 in to dokaj uspešno.  V cilj sva prišli kar uro prej, kot sva prvotno načrtovali.
Najlepša hvala za povabilo. Bilo je enkratno,odlično, super, fino fajn...  
Menim, da je bila organizacija na zelo viskom nivoju in brez napak.  
Če bosta kdaj organizira tekmo STL ali kakšno podobno pustolovščino, se že zdaj ponujam v pomoč, če jo bosta rabila. Pridem, četudi bi ušpičene prekle dol letele Smile
Še enkrat hvala za Vajin Krtinski izziv.
Ema

piskec
16. 10. 2009 09:04:34 #

Ema, najlepša hvala za pohvale. Trudila sva se, da bi vam bilo všeč in da bi tisti, ki take vrste udejstvovanja še ne poznajo, morda zadevo "zagrabili". Morda sva pri nekaterih celo uspela! Smile

Zelo vesela sva, da sta se odzvali vabilu, saj je bil tako Izziv bolj "mednaroden". V sklopu domačih težko dobiš realno sliko.

Vidim, da sta tudi vidve imeli kar dobro dogodivščino in da si bosta Izziv zapomnili. Upam le, da je z D. poškodbo vse ok in da ni hujšega! Po vsem tistem dežju ni čudno, da je bilo na tone blata, a smo imeli vsaj z neba v nedeljo mir! Smile))

In seveda še najlepša hvala za ponujeno pomoč! Z veseljem te bova ponucala. ;)

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS