Končno sem se tudi jaz zganil in uredil spomine - slike.
Ker pišem zadnji - vsi so že napisali kaj, Helena, Wega, Vreme - mi pravzaprav ne ostaja veliko. Veliko je bilo že povedanega, opisanega, poslikanega. Zato upam, da se ne bom ponavljal in brezveze porabljal prostora. V vsakem primeru pa bo to moj pogled na zadevo, s stališča organizatorja in traserja najbrž tudi malo drugačen.
Vse skupaj se ponavadi začne že zdavnaj prej. Vse tiste poti, ki sva jih že tolikokrat prehodila, so se zdaj končno združile in postale eno. Zato je samega trasiranja pravzaprav malo, večinoma se dogaja doma, s karto na mizi in veliko premišljevanja. A to ne pomeni, da ti ni treba čisto nič več, ja, progo je treba na koncu prehodit, da vidiš še tiste male in skrite reči, ki si jih pozabil. Pa pomerit seveda. Naredit ocene kilometrov, časa ipd. Pa še potem se zgodi, da o nekem delu poti preprosto nimaš pojma...
S tamaučkoma smo šli prehodit pohodniško varianto. Jaz pa sem se enkrat potem zagnal čez celo, kar seveda nisem mogel prav na veliko opisat, le meritve in predvidevanja sem lahko spravil v razpis.
Rezultati, navodila, karte in vse, kar vam lahko pride prav ali pa tudi ne, se nahaja tukaj!
Jaz pa bom začel takrat, ko je Helena skoraj končala svoj sestavek. V polni temi in na začetku Izziva. Najinega.
Nehalo je deževati v istem trenutku ko sem odnesel prvo robo v avto. Že to je bilo olajšanje in pol, prav lahko bi deževalo še uro, dve, tri, cel dan...
Prva KT, KT3 Ultra je bila še v temi, bore malo sem videl, še dobro, da lučke nisem pozabil...
Kakorkoli sva vzela, vse hribe je bilo treba v vsakem primeru prehodit, ni načina, da bi prišel do njih z avtom. Murovica, Cicelj, spust dol s Ciclja in potem čez Komovec, to vse sem moral prehodit in naštimat KTje. Kar nekaj dela, je bilo treba začet pač še v temi.
Na Murovici je bilo že malo bolj svetlo, a v gozdu še vedno temačno, nič mi ni bilo, da bi kaj veliko tekel, v mraku sploh nič ne vidim.
Na Ciclju je bilo pa že kar ok, lučko sem lahko snel, ni več pomagala. Je pa bilo še vse sivo in deževo in mokro in le želel sem si lahko kaj takega, kot je bilo pri trasiranju:
Tudi tokrat me je najbolj skrbel spust s Ciclja, morda celo še malo bolj, saj je bilo danes vse mokro. A sem bil trden, saj moram preizkusit progo, potem vsaj nihče ne bo mogel reči, da nisem trpel prav enakih pogojev! In sem jih! Dričal sem se dol kot nor, tokrat sem šel malo bolj levo, kjer je bilo morda malce bolj blatno, a nisem naletaval kar naprej na neprehodne čistine. Nekje na polovici sem celo naletel na kolovoz, ki sem mu potem sledil povsem do ceste in prišel nanjo celih dvajset metrov desno od KT7. Uau. Sicer je bil tudi kolovoz blaten in počasno prehoden - drseč, a vseeno, v suhem bi bil tule dol še petnajst minut prej...
Postavim KT in že je tu Helena.
Čisto dol do potoka pa tokrat res ne bi hodil, bi moral še kako uro prej vstat... Ja, kompas pomaga, tudi takim, ki večkrat tam okrog hodijo, še posebej, če greš rad vedno kje drugje.
Mimo moje KT me je prepeljala na drug hrib in me spet tam pustila. Pridi kmalu!
Sončka sicer (še) ni bilo (slika je s trasiranja), je pa že dišalo po lepem dnevu. Sem se zapodil še v zadnji hrib, prva in druga KT sta mi povsem znani in vedno pridem do njih na isti način. Kar pomeni skoraj naravnost in hitro. Pa čeprav naprimer zadnja KT nima nobene dostopne poti in je povsem skrita v gozdu. Ni problema, sem si dobro zapomnil kje in kako.
Problem pa je z zadnje KT priti do Cilja. Huh, to mi pa je delalo težav in mi jih še. Res je, da lahko urežeš čisti azimut na zahod in boš prišel, a kaj, ko se takoj za hribom pred teboj znajde hudičeva vrtača. Vanjo ne moreš, moraš okrog nje. In potem sem pa že tam, kjer ni muh. Čeprav tokrat sem prišel lepo, malce vijugal sem in tja, a nazadnje povsem zadel letno gledališče. Nesreča je bila le v tem, da sem se šele v zadnjih metrih povsem zmočil! Cel čas sem zdržal suh, niti enkrat padel, evo, na koncu, tik pred ciljem, pa sem se zapodil skozi listnato podrastje zaradi katerega sem bil popolnoma premočen!
No, s hribov sem se prikotalil ravno ko so začeli ljudje hoditi na start. Ufff, za las! Organizacija, pomoč, pozdravljanje... huh, saj nisem vedel, kje se me drži glava. Poleg tega čisto premočen, rezervne hlače pa sem pozabil doma. Pa sem navalil na šnopček, da se ja ne bom prehladil. No, saj kaj prav groznega ni bilo, le čas je še mnogo hitreje letel...
Pol ure/uro po odhodu prvega tekmovalca pa sem že moral kreniti. Na "živo" KT - pri Vrhpoljski cerkvi.
Malo za dvigovanje morale na sredi poti, malo za spodbujanje, malo za vodo, malo za (dovoljena) poživila in malo za pravilno usmerjanje tekmovalcev, ki se bodo zgubljali na poti s hriba. Da jim bom bližje! Dobra strateška točka na kateri sem sušil predvsem svoje stvari...
Kako sta Srčna dva obdelala progo, je seveda cela štorija, ki je jaz ne bi ponavljal. Morda bi le omenil mojstrstvo, ko izgubiš karto in sotekmovalca pa se vseeno vrneš domov živ! Veliko smo se pogovarjali po telefonu, to je pa res. Na koncu sta le uspela in brez karte, a s sotekomvalcem, prišla do cerkve. In če bi ju potem še čakal, da gresta še čez en hrib in... eeeeeeeh.
Sem se jima raje kar pridružil in ju malo priganjal, kar se sicer čudno sliši, a je res. Jaz, mali počasni tekač na kratke proge priganja velika maratonska mačka... Jej, jej, jej. Pa ne da sta bila utrujena? Ampak gasilsko nam je pa vseeno uspel nardit!
Nekje pri predzadnji KT smo pobrali še Bufota, se mi je zdelo, da ima počasi kar dovolj...
In na tistem zadnjem klančku, v tisti zadnji hosti mi je nato v velikem stilu uspelo najprej zvit gleženj in se nato nekje vmes še zvrniti počez, kolikor sem bil dolg in širok. Grrrrr. Seveda pa sem imel spet težavo s prihodom na Cilj, pa tako sem se hotel postavit pred fanti... ampak, saj vemo, kako je v teh primerih. Namesto velikega samozavestnega peljanja vseh izgubljenih (vam bom JAZ pokazal!) čez hosto, sem se zvrnil, si zvil gleženj in se na koncu še skoraj izgubil. Še danes je moj ego precej ranjen in tole prav težko opisujem... Takoj, ampak res, v istem trenutku, kot mi zraste greben, ga moram takoj porezat. Do konca! Saj povsem razumem, da takšnale nadutost in namišljena superiornost ni prav nič dobrega, ampak včasih bi si jo želel vsaj kakih deset minut! Ne pa, da me življenje takoj (TAKOJ) natepe nazaj... Z gležnjem, padcem in povrhu vsega še z izgubljenostjo. Da si ja ne bi kaj pomotoma domišljal.
Moja prehojena pot je zgledala takole - prejšnje dni, ko sem jo umerjal:
Zdaj točno vem, da je treking ena velika dogodivščina. To je povsem dokazano. Je pa pri tem res, da se največ dogaja tistim zadnjim! Neverjetno veliko, tako našim Srčnim in Bufotu in tako zadnjič na Gorjancih nekomu drugemu! Štorij za celo pest, štorije, ki bi si jih lahko noči dolgo govorili ob tabornih ognjih... Dogodivščine.
Dogodivščina pa je seveda tudi organizirati tako dogodivščino. Že s KTji se je začelo, ki smo si jih sposodili pri Tabornikih RST Domžale. Po dogovoru bi jih dobili 11, po telefonu ob prevzemu jih je bilo le še 9, ko smo pa doma pogledali v vrečko, jih je bilo pa le še 7. Opla.
Saj ni hudega, človek se hitro zateče k improvizaciji, a vseeno so potem kakšne stvari čudne, če ne že smešne. Namesto zastavic potem visijo društvene majice, namesto perforatorja pa je flomaster.
Pa je s tem kar šlo in se nihče ni sekiral. Tudi pri teh zanimivih perforatorjih, ne! Eden je imel zvezdico, drugi pa srčka...
Na vsako KT sva napisala še kartico, da bi ja ktji ostali na svojih pozicijah. Najbolj me je bilo strah, da bi ktje nekdo umaknil, pospravil, zanalašč prestavil. Potem je cel hudič... Ampak je zgleda zaleglo, da pospravimo do večera.
Čeprav nisem bil ravno najbolj priden in obljube nisem držal. Pospravljati sem šel šele naslednji dan. Malo zmatran se mi čisto nič ni dalo spet tam naokoli lazit. Pa sem moral. Spet na Murovico.
Pa spet na Cicelj, v vsem tistem rosenju in pripravah na dež in meglenem vremenu... Sem pa tokrat vsaj spustil tek čez drn in strn in sem ubral nekaj spet čisto novega, kar se je izkazalo za čist ok. Pokazalo se je, da tak treking in poznavanje terena v človeku odstrani ves strah - kako bom pa prišel s točke a na točko b? - prav vseeno ti je, točno veš, da boš nekako in nekje že prišel iz hoste (danes je Helena s svojim tekom, ko je kar mimogrede odlutala prek hribčkov domov, dokazala!).
Sicer le za las. Ravno sem sedel v avto, ko se je ulilo ko iz škafa in kolikor se prej sploh nisem sekiral, da je nekaj padalo, bi pa v tisti nevihti sigurno se! Saj sem kar po hitrem postopku zginil s hriba, preden me zalije ali pa kako drevo pade čez cesto... Tako je sekalo, padalo in lilo.
Doma je bilo treba samo še vse posušit... in to je to...
Na koncu bi moral strnit vtise, pa mi kar nekako ne gre. Nekaj stvari je šlo narobe, nekaj stvari je bilo prav super, ostalo pa je kolikor toliko štimalo. Toliko na zunaj.
Na znotraj pa priznam, da sem mnogo preveč (še vedno!) vznemirjen, da bi lahko kaj pametnega povedal! Kar pa ni čudno... saj sem delal le tisto, kar imam rad in bil le s tistimi, ki jih imam rad! Celotni vtis je zame preprosto preveč, da bi ga lahko še razumel, ponotranjil. Preveč sem bil organizatorsko čustveno vpleten, preveč. Preveč sem si želel, da bi uspelo, preveč upal, da bi bilo tekmovalcem všeč, preveč pričakoval in na koncu tudi "preveč" dobil! Polno malho, ki je nikakor še ne morem prebavit!
Pretirano vznesenost še posebej sam zelo rad in zelo hitro označim za patetično. A tokrat se moram strinjat s Heleninimi besedami, saj bi bil sam najraje le še mnogo bolj vznesen...
Sva popolnoma nora ali ima tole kakšen globlji smisel?
Res je, na koncu je bil to en velik, ogromen Izziv. In velik del njega je bil to Najin Izziv. Za Naju.
Vpiši se