Helena me je prehitela in mi pobrala vse slike.
Čisto nič se ne sekiram, ne!
Ker sem takole sitnaril, medtem ko so drugi šli na igrišče. Po obilnem velikonočnem zajtrku seveda.
Pa res ne vem čemu sitnoba, ko pa sem potem tako sladko zaspal... jej, kaj je blo luštno.
A sem se ravno obrnil, ko so bili že nazaj! In smo jo mahnili na Bohor!
Cela druščina nas je bila, zato smo šli lepo počasi, z užitkom.
Saj bi rekel, da so otroci počasni, a temu že dolgo ni več tako. Še Niko se je tokrat pokazal kot pravi gorski tekač!
Zato smo bili gor še preden sem se dodobra ogrel. Vedno dlje traja, tole moje ogrevanje!
Seveda pa se povsod tam, kjer raste trava, tudi valjamo! Brez pardona! Otroke je pač treba motivirat.
Dol jo mahnemo malo drugače, gremo iskat četrti slap. Kar tukajle počez! Seveda smo mi takoj za to. Če najdemo še kako brezpotje... oh, potem pa bo dan res prekrasen!
Zato smo se slikali, vsi skupaj, če se slučajno izgubimo in se nikoli več ne vidimo...
Pa se nismo izgubili, našli pa smo kar nekaj brezpotij in to prav prekrasnih! Slapa sicer nismo našli, a se nismo preveč sekirali, za nas so že brezpotja povsem dovolj! Midva uživava, zdi pa se mi, da sta se otroka tega tudi nalezla...
Smo pa zato našli najbolj prijaznega medveda v okolici:
ki je bil ogromen - za celo banjo!!!
Je hotel kar z nami, a smo ga pustili pri kar oddaljeni sosedi, ki ga je morala zapreti v garažo, da res ne bi šel z nami... Se mi zdi, da je imela že izkušnje s tem, soseda namreč. Ufff, res je bil ogromen in tako prijazeeeen! Smo mu oprostili tudi to, da se je cedil res veliko, pač v skladu s svojo velikostjo.
In medtem, ko so nekateri uživali v lepotah razbohotene pomladi:
smo drugi iskali štromarja v sebi:
na koncu pa smo vsi skupaj poskočili v zrak! Ker je bilo luštno!
Tole pa smo prehodili. Lepo počasi in z občutkom!
Smo pa prvič tudi slišali našega fanta brati mlajšim! Opa!
Vpiši se