Letošnje poletje je bilo tako kislo, jesen pa na žalost nič manj.
A je potem jesen vseeno uspela sproducirat nekaj tako božansko lepih vikendov, da ji je bilo večinoma odpuščeno. K sreči, ker smo se res celo leto pritoževali in pritoževali, kar je bilo - skupaj s pritoževanjem nad stanjem v tej deželi - že nadvse grozno in trpeče. Če je človek kar naprej siten, iz tega že ne more kaj prida zrasti...
En tak božansko lep vikend, nedelja, se je prikradla nekje konec oktobra. Še Marko se nam je pridružil - le še to se zmenimo, kam gremo, pa bo!
Kako je prišlo do Trupejevega poldna (poldneva?) niti ne vem natančno, vem pa, da sva oba s Heleno podobno mislila. Najbrž je kdo pred kratkim o tem govoril, ali pa kaj podobnega, bilo bi čudno - ali pa sploh ne! - da bi mislila na isti hrib.
Kakor toliko dni v letošnjem letu, je bilo tudi tokrat treba zaupat vremenarjem. Da bo lepo vreme in da bo zgoraj spucano. V dolini temu ni bilo ravno za verjet, je bilo vse v megli, na Srednjem vrhu, na izhodišču, pa se je že nakazovalo, da bo morda pa res lepo!
Karavanke smo izbrali tudi zaradi tega, da bo malo ljudi, poti niso markirane, slabo označene in slabo obiskane, nobene koče, nič. Torej ne bi smelo biti prav veliko ljudi, kajne? Samo mir in tišina bo, sva si mislila vnaprej.
Ja, seveda. Mir in tišina, ja. S tem mirom in tišino sva se letos že parkrat nasmolila.
Dve veliki skupini sta se našli direkt pred nami. Eno planinsko društvo in ena internet skupina. Kar nekaj ljudi, ki smo jih spustili naprej v meglo. Kar je bila potem skoraj napaka, saj sami nismo vedeli kod in kam. Malo je sicer označeno, nekaj tabel, a brez markacij.
Kdo bi vedel, zakaj? Taki lepi konci, vse prepleteno s potmi, a nič markiranega. Hecno.
Megla res ni dolgo vztrajala, k sreči! Smo kar stali in brleli tam nad travnikom. Zacoprani že v začetku.
Še Tamauček je bil ves navlečen. V trenutku.
Kdo pa ne bil bil vznesen pri takem pogledu, kajne?
Višje, ko smo bili, več veličin se nam je kazalo, Mojstrovke, Jalovec, Mangrt... še na Viš in Montaž sem čakal,
a se razgledi za nekaj časa skrijejo, ker gre pot nekaj časa po ozki dolinici strmo navzgor.
Mimo spomenika iz leta 1777, kar nas je prav presenetilo, večina spomenikov pri nas je iz druge svetovne vojne...
V spomin na može, ki jih je zasul plaz za novo leto, ko so šli po steljo više gor v stane - Hudi hlevi.
Z vsakim metrom je več snega, v dolinici je ves pomrznjen, a ga ni prav veliko. Le toliko, da v začetku še panično razmišljam, zakaj neki nisem vzel dereeeeeeez?! Pa smo že pri lovski koči.
Kontrasti so fotoaparatu precej nagajali, na eni strani tema, na drugi ostra svetloba. Nekje pretemno, drugje presvetlo.
Na koncu doline Železnice, po kateri je baje res nekoč vozila železnica, pa nam malce zmanjka. Kam pa zdaj, levo, desno gor, dol? Povsod poti, nikjer nič ne piše?
Najbrž je najbolje, da gremo kar navzgor, kajne?! Gor, gor, do razgledov!
In res, čisto prav smo prišli, Trupej že pada ostro in direktno v sosednjo deželo! Prav po karavanško odrezano!
Eno skupinsko je seveda treba narest! Da se vidi, kak presneto lep razgled smo imel!
Še Škrlatica in Razor sta se videla, a je bilo treba res dobro pogledat, saj sta se na vsak način hotela skrit za hribi v okolici Oltarja in Špika, le mala končka sta kukala izza.
Veliko smo gledali naokrog in ker ni bilo skoraj nič snega (mi je odleglo) in ker je že vnaprej zgledal tak lep greben, ni bilo druge, kot da gremo naprej proti Vošci. Sicer zgleda kar daleč, a saj imamo nekaj kondicije.
V takem lepem dnevu ne moreš kar dol zavit. Podaljšat ga moraš, kolikor se ga le da! Ker smo navdušeni! Da kar skačemo!
Sam se spomnim, kako sem v sedemdesetih skakal po stokrat čez mejne kamne, da sem se lahko potem v šoli hvalil, kolikokrat sem bil v Avstriji ali Italiji. No, danes zaradi tega nisi več nevemkakšen frajer.
Blekova planina (vedno me je spominjala na strip Kapitan Blek!) je zgledala, kot da jo je nekdo zapustil pred petimi minutami. Še kadilo se je s pogorišča,a nikjer nikogar... Čudno.
Tu naletimo na pohodnike od spodaj, so ubrali isto, a ravno obratno smer kot mi! Helena pa med njimi najde celo sošolko z enega od usposabljanj za VGN! Pa tudi Marko pozna enega od njih.
Povsod najdeš kakšne znance, sploh na tak lep dan! Kako pa ne bi šel v takem v hribe?!
Tamauček si pa mejne kamne razlaga po svoje.
Sploh ima toliko veselja, da kar sam pohajkuje naprej in medtem, ko mi počivamo pred zadnjim vzponom do Vošce, že leze naprej v hrib in vse razišče. Takile lepi dnevi blagodejno vplivajo tudi na take male mulce torej...
Tamle zadaj je tista mala špička Trupejevo poldne. Pa se nam sploh ni zdelo daleč...
Z Vošce pa bo treba dol, nazaj na Srednji vrh. Naprej bi prej ali slej prišli do Korenskega sedla, tule mora biti pravi raj za kolesarje.
Na zadnjem travniku nad gozdom pa se spet kar usedemo in ne gremo več nikamor. Uživamo, se grejemo, občudujemo Prisank in sploh nočemo še dol. Ne, ne gremo!
Mimo Jureža, kateremu najprej zavidamo pozicijo med gorami in presneto lep razgled
nato pa se le zavemo težav življenja v hribih. Povsod se je treba borit, nikomur ni prizanešeno.
Še mimo hecne stavbe, za katero nimamo pojma, kaj naj bi bila, pa potem doma poizvem, da je to bivša kasarna. Seveda, včasih je tule mrgolelo graničarjev, še se spomnim, kako so nas ustavljali, ko sem s starši hodil naokrog pred dolgimi leti. Vsi s prepustnicami, seveda.
Na koncu nas je čakalo še malo dodatne zavisti, saj ima Dom na Glavi tako presneto pozicijo... Ha... se ti kar milo naredi!
S tem zaključimo našo pot, ki se je tokom dneva kar dobro podaljšala in se razširila v prekrasno grebensko in krožno pot. Če bi dobro načrtovali, ne bi mogli tako dobro naredit, kot smo!
Seveda veliko naredi vreme, ogromno. Pa razgledi. Pa lepi hribi. Pa dobra družba. Pa... ah!
Res je, kot si velikokrat pravim: "za en sam pogled". Že to bi bilo dovolj. Že to JE dovolj. Vse naprej je samo še dodatek k neznanski hvaležnosti, da ti je dano kaj takega sploh doživet.
Eni se pojijo in si polnijo baterije na take in drugačne načine, na vse mogoče načine, nekaterim pa je dovolj točno to.
In ja, ni treba veliko, par lepih dni, pa je kislemu poletju odpuščeno. Je bilo povrnjeno. Z obrestmi.
Vpiši se