Ura je deset zvečer in jaz sem malo zmatran...
Začelo se je davno nazaj, enkrat zjutraj sva bila gostitelja še vsa nasmejana, a tudi presneto živčna.
Po pravici povedano, je Hana že včeraj do enih ponoči pripravljala zadeve. Jaz sem pa sladko spal in se "pripravljal".
Prva je prišla Karmen. Tudi ona je že dolgo nazaj nekaj pripravljala.
Hudič je bil le v tem, da pred tekom ne moreš jest dobrot... Grrrr.
Potem sta prišla še dr.Wega in Vreme in zadeva je postala resna! Potrebno se je bilo odpraviti na pot.
Vsak je dobil svojo številko, če se slučajno izgubi. Kakšen traktor bi ga sigurno znal dostavit nazaj. Eni so rekli, da so to letnice rojstva, drugi, da so to leta. Kakor komu paše, anede?
No, začetek smo zastavili zelo resno! Kakor se spodobi! Karmen si je z nizkim štartom zelo prizadevala za zmago!
Pa smo jo odpujsali, novim dogodivščinam naproti. Ter proti novim rekordom.
Tu smo že na 5,5km. Jaz telefoniram ali me lahko kdo pride pobrat, ker ne morem več, Wega z zadnjimi močmi teče proti vodi, Vreme se pritožuje, da so nepridipravi daljšali kilometre, Karmen pa stoično prenaša vse tegobe treh norcev. Ana se pa dela norca iz nas, ker tako počasi tečemo...
Medtem, ko mi obvladujemo Gradiško jezero, se matramo po njegovih klancih in strminah, spremljevalna ekipa hrani labode in si lahko vsaj malo odpočije od napornega dela strežbe zahtevnih tekačev.
Vendar je veselja kmalu konec, zahtevneži že letijo proti 9,5km, kjer bodo spet zahtevali svojo vodo, izotonične pijače, hrabrenje in podobne neumnosti.
Še skupinska fotka, Gradiško nam bo ostalo v lepem spominu, vsaj jaz se ne spomnim, da bi ga kdaj tako hitro in enostavno pretekel... Mimogrede, 4,2km...
Seveda pa ni časa za počitek, odhlačati je potrebno rekordom naproti. Karmen ga je dosegla 500m naprej, s svojimi prvič pretečenimi desetimi kilometri.
Potem se je še dogajalo, moj rekord, ko sem šel čez 13km, ter Weginih 900km v letošnjem letu!!!!
Pravzaprav ne vem, kdaj je vse skupaj minilo, vendar smo bili en, dva, tri, na cilju.
Srečni, ne preveč zmatrani, skratka več kot zadovoljni, da nam je uspelo. Vsem.
Če pozorno gledate, se na desni strani vidi ročica, ki drži kozarec vode. Z njim je Wega dobil dobrodošlico.
Direkten zadetek.
Torej. Krtinski Izziv je bil uspešno izveden. Pretekli in preživeli. Vsi.
Še gasilska zmagovalcev, ki smo si jo presneto zaslužili.
Vsak je dobil priložnostno darilo, DIPLOMO za uspešno prestano preizkušnjo,
ter košček Krtine v spomin.
Na koncu pa smo fantje še eno zapeli, evo, jaz že razmišljam o pevski sekciji.
No, na koncu smo pa samo še jedli, pili in še malo jedli. Pa še malo pili in še malo jedli. In tako naprej.
Iz srca bi se zahvalil vsem tekačem, brez njih jaz danes ne bi zmogel tega, kar sem!
Iz srca bi se zahvalil tudi celotni spremljevalni ekipi, ki je skrbela za nas, da smo celoten Izziv sploh preživeli. Bili so na tesnem s časom, saj smo leteli ko hudir, a jim je vseeno uspelo.
In iz srca bi se zahvalil tudi vsem ostalim, ki so kakorkoli pomagali pri organizaciji dogodka.
Meni je bilo luštno. Pravzaprav še mnogo več. Bilo je enkratno, tako, ko je vedno. Optimizem in dobra volja podirata rekorde. Ne bi rad rekel, da smo bili zmagovalci, a sem prepričan, da smo danes naredili zase veliko. S takšno podporo, kot smo jo imeli, med seboj in od vseh ostalih, to sploh ni bilo težko.
Resnično upam, da to ni bilo zadnjič, in da se bodo taki in podobni dogodki še vrstili. Sicer pa svojega navdušenja ne morem skriti, a ga tudi nočem. Imel sem se resnično fajn in sploh in oh. Meni BO ostalo v spominu.
Ej, 15km!
15.000m, 1:53:00, 164/87%, 1706kCal, 7:30/km. Super!
Hvala Vsem!
Vpiši se