Kadar smo s Krti, je vedno naporno, a tudi vedno lepo.
Tokrat je bil na vrsti orientacijski pohod in kostanjev piknik. Lansko leto je bilo tekmovanje dobro sprejeto, torej smo vse ponovili še letos.
Mislim, da je kar uspelo. Deset ekip je tekmovalo, kar je za našo vas kar dober dosežek. Pomeriti so se morali v različnih veščinah, pa še nahodili so se kar dobro. Tokrat nismo imeli opisa poti, temveč so se morali znajti po karti. In je vsem kar dobro šlo. Zmagovalci isti kot lansko leto, bo treba prihodnjič vplesti še kako dobro ekipo!
Je pa s tem ena cela gora organiziranja, kar ljudje ponavadi sploh ne vidijo. Midva sva zdajle, zvečer, čisto na tleh. Zmatrana, utrujena in brez vsake volje, še dihat se mi skoraj ne da več. Ko cel dan skrbiš za vse ostale, imaš zvečer res polhno kapo vsega.
Ampak veselje ostane, veselje, da ni bilo kakšnih večjih napak, in veselje, da so se ljudje dobro zabavali. To bo pa še dolgo ostalo.
Organizatorji:
Moja pomagača, oziroma jaz sem bil bolj njun pomagač:
Dan je bil prekrasen, kot se za naše akcije pač spodobi, nisem brez veze vremenar!
Kostanj smo zabelili še z odojkom, posledico stave:
Jasno je, da vedno še kaka druga stava pade. Tokrat je bil na vrsti kozliček. Uff, za las je šlo, ampak smo ga dobili. Čeprav je bila igra težka in trda. Edino s takimi potezami se zmaguje!
Enkratno, tako, kot vedno s Krti. Presneto lepa nedelja!
Vpiši se