Dolgo časa sem si že želel pogledat te Hude konce.
Tako ime, sigurno mora bit kaj groznega!
Helena je rekla, da bi šla rada na Kamniški vrh, sem rekel: "super, pejva, vem za eno novo pot!". In sva šla.
Seveda sem imel spet pomisleke, greva v Hude konce, zunaj pa dežuje in dežuje in dežuje. Kot, da me že tako ali tako ni bilo strah mokrih strmih trav...
Ampak nisem imel kaj.
Pot res ni obljudena, v takem dežju pa tudi nikogar nisva pričakovala. In imela sva čisto prav, nikogar tudi ni bilo! Razen velikih zverin! Tokrat sem prvič videl, kako je močerad uplenil polža. Pa sem mislil, da so vegiji...
Močeradov je bilo polno, je bilo treba prav pazit, kje stopaš.
Vsake toliko časa sva našla kak obdelan kamen, ki je najbrž kdaj pomenil mejni kamen. No, tale je bil obdelan le na pol, ampak skala pa je bila "živa".
Pot gre po grebenčku, po gozdu in je pravzaprav kar fino strma. Ampak luštna. Tudi v dežju je bila čist super.
Potem pa le prideš na glavni greben, kjer se gozd malo razredči in počasi se približuje razgled!
Nato pa po grebenu kar precej daleč, tistih kuceljčkov je kar nekaj. In mokrih trav. In mokrih drevesc.
Heleno sem seveda gentlemansko spustil naprej. Je lepo pobrala vse vodne kaplje z dreves in trave. No, ne ravno vseh, od tistih, ki jih je pustila, sem bil dodobra premočen...
Potem pa le prideva na vrh in pred nama se odpre veličasten razgled!
Kar pa naju ni čisto nič motilo! Vsaj po sliki sodeč, ne.
Treba se je tudi v dežju znajt, ne? Se je izkazalo, da je bil tole mokri trening za nekaj večjega... O, če bi midva to takrat vedela!
So pa ljudje - tako kot povsod - zanimivi. Bolj nazorno kot piše:
manj upoštevajo:
Sam sploh ne vem, zakaj bi kaj takega moralo pisati, saj je povsem jasno, da svoje smeti odneseš sam. Drugim pa zgleda ni dovolj milijon napisov. Škoda, pa taki lepi Hudi konci.
Dol sva šla po grebenčku, po ta strmi, ki je bila tako sprana od dežja, da ni bilo prav nič hudega priti dol. Poleti drugače vse tako drsi na tistih kamenčkih, zdaj pa je bilo prav super.
Nato pa sva malo iskala
našla kaj takega, kar nisva iskala
in se potem zapodila kar ob samem začetku Grohata po dolinici brez imena do njenega izteka.
Vesel sem bil, da sva se spravila raziskovat nekaj novega, kljub temu, da je bilo vreme povsem neugodno. Zelo vesel! Kaj pa moti malo dežja?! Še mokrih strmih trav me ni bilo prav nič strah! Resnici na ljubo - najbrž zato, ker jih zaradi megle niti nisem videl...
1:45 do Kamniškega vrha, 1:20 dol, 880 višincev. Luštna, strma, najbrž precej osamljena pot glede na obiskanost Kamniškega vrha in najbrž v območju vršnega grebena tudi razgledna - a to bova morala pa še enkrat preverit!
Vpiši se