Mislim, da letos do septembra sploh nisem bil na Kamniškem sedlu.
Nisem povsem prepričan in že to je pravzaprav čista groza. Na Kamniškem sedlu? Ma, tam gor bi moral biti velikokrat, ne pa prvič septembra... Nič dobrega tole.
Tole je bilo 8.9. in s Tamaučkom sva se namenila na Brano! Ja, direkt gor. Mora mal kakšen klin začutit (od tistih treh), sem si rekel in sva šla.
Malo sva požrla ponos, ker gredo ta pravi deci čist od spodi, in začela z Jermance.
In potem nisva prav nič slikala do vrha. Skoraj čisto do vrha. Sva kar letela in letela in nič počivala in nič jedla, pila, niti lulala. Lepo sva hodila, klepetala in kar naenkrat
direkt za na facebook, jasno. Oče in sin in Kamniško sedlo.
Kar tako mimogrede, dobro nama je šlo, res!
Potem pa jo mahneva proti Brani... pa naju za robom najprej skoraj odpihe, potem pa naju napade še oblak. Bljaki.
Hja.
Par minut še do razpotja, pa naju že kar dobro zebe, malce več bi potrebovala za tole. Bo treba Brani pomahat, nima kakega velikega smisla.
Še pogled h Kotličem, kjer sva se zadnjič s Heleno potikala - komaj, da se kaj vidi
sledi še obvezno slikanje na Sedlu
in do... do... do tistega, kar je Tamauček komaj pričakoval!
Škoda, da nisva šla povsem od vrha, kakšen nasmešek bi šele potem imela!
Kaj, potem pa sva že skoraj dol, kaj pa čva?
Malo nama je hudo za Brano, ki je bila prav cel dan v oblaku, malo pa nama tudi ni. Saj sva se imela čisto super!
Takole nekako je to zgledalo!
Sem pa le našel, da sem par let nazaj to že enkrat snemal. Mislim, da takrat, ko smo šli s Krti. 2006? Aja?
https://www.youtube.com/watch?v=iQJfcN56xjk