Sobota je bil dan, kot naročen za jest. Pa smo jedli, a ne?
Organizirali smo si dan francoske kuhinje in si s prijatelji naredili enkratno večerjo! Vsak je dobil svojo zadolžitev, nabavil stvari za svojo jed in vse skupaj prinesel k nam, kjer smo kuhali.
Midva sva začela že precej zgodaj, da potem ne bo preveč gneče. Helena je imela na vesti Quiche Lorraine, jaz pa čebulno juho s popečenimi kruhki.
Helena je seveda svojo stvar naredila suvereno, jaz pa sem se malce lovil in kar naprej nekaj spraševal. Bog ne daj, da bi mi kdo pamet solil! Takrat sem skakal, da se naj ne vtikajo v mojo kuhinjo in sploh se delal zoprnega. No, na koncu je juhica uspela, kljub drugačnim pričakovanjem z moje strani. Zame pomeni, da je uspela, če jo vsi pojejo. In so jo!
Glavna jed je bil Boeuf Bourguignon, za sladico pa smo imeli Creme brulee z rožmarinom.
Takšnale je bila moja čebulna juhica:
s popečenimi kruhki, ki so šli v juho, nase dobili še sir in vse skupaj se je še malo popeklo v pečici:
Že oblika Quiche Lorraine je slastna:
Takole se je pripravljal Boeuf Bourguignon:
dokler ni nastalo nekaj takega:
Creme brulee z rožmarinom pa je v končni fazi takšen:
Malo težav smo imeli le s flambiranjem, ki nam je uspelo po dolgem času in po kar nekaj konjaka:
Čeprav je tole precej slaba slika je pa zato edina. Če sem slikal ni gorelo, gorelo pa je takrat, ko nisem slikal. Hm.
Zraven vse te hrane je treba še kaj popit, a ne?
Bordojec se je dobro izkazal, ne preveč trpek, ravno prav k vsemu je šel. Za aperitiv in na koncu pa smo si seveda privoščili še konjak, ki spada seveda zraven, bil pa je tako ali tako že v vsaki jedi po malem:
Svoje trebuščke smo torej prav lepo nafilali z dobrotami pa še s ceno 10e na osebo smo kar dobro prišli skozi. Na koncu pa smo vse skupaj zaključili še s parimi partijami bilijarda pa je bil že konec dneva.
Zakaj pa bi hodili v gostilno, kaj? Tole je bilo neprimerno bolje!
P.S.
Čeprav sem se trudil dokumentirat celotno kuhanje, mi pa pripravljene hrane na mizi ni uspelo slikat... Po pol dneva kuhanja sem bil preveč lačen, da bi še takrat s fotoaparatom okrog skakal. Sicer pa je važna pot, ne cilj, kajne? ;)
Vpiši se