Ker se prvi treking hitro bliža, midva pa sva se prijavila na Ultro, je treba malo pregledat celotno pripravljenost.
Se znava prav oblečt? Se znava prav obut? A znava vzeti s seboj dovolj za pit? Znava jest na dolgih trekingih? Sva sploh zmožna toliko prehodit?
Vprašanj na milijone, vsak jih ima in ponoči težko spi in se premetava in razmišlja in si zamišlja in... Ja, vznemirjenje je veliko. Zato sva midva sklenila, da greva najprej na dolg trening, preizkusit in probat kako in kaj! In če lahko to narediva kar od doma, potem pa sploh!
Izbrala sva si kar Moravško planinsko pot (MPP), prazaprav en njen izvleček, saj sva hotela začeti in končati kar doma. Zato je to le delni približek MPP.
Helena je vzela dopust, jaz pa višek ur, tamaučka sva peljala še skupaj v šolo in potem krenila dogodivščinam naproti!
7:06, Krtina 311m, pred šolo, začetek!
Sva udarila kar najbližjo pot, čez Škocjan in Studenec mimo Sokliča in po stokrat prehojeni poti direkt na Murovico. Že tam se je pokazalo, kako bo danes, čimveč brezpotij bi nama uspelo najti, tem bolje!
8:38 Murovica, 743m,
kjer celo srečava dva človeka! Do konca sva potem srečala mnogo več traktorjev kot ljudi... Do Ciclja je potem delček najlepše poti, gozd, sicer razmočen, a zato dišeč in predvsem glasen! Vse živo!
9:10 Cicelj, 819m,
nato se zapodiva proti Sv. Miklavžu in tu že prvič udariva približek. Najin namen ni prehoditi MPP v celoti, namen je narediti en dolg trening, zato cerkvico le poslikava malo od dlje,
midva pa se zakadiva navzdol čez Katarijo na Grmače. Kdor hoče štampiljko, mora k cerkvici!
9:43 Grmače, 580m, pri kapelici,
štampiljka se nahaja na steni hiše za kapelico in je prosto dostopna:
Pot naprej do moravškega planinskega doma nama je znana še iz januarskega pohoda.
10:00 Planinski dom Moravče, 658m, med tednom zaprt,
štampiljka za MPP tu ni obvezna.
Nato pa se za naju začne še neznana pot. Naprej še nisva hodila, zato kreneva naprej z velikim zanimanjem. Občudujeva naravo in poslušava ptice, ki jih je ogromno! Teloh, kronce, mah, vse brsti in raste in živi! Pravo veselje biti takole zunaj!
Zaradi vsega malce manj paziva na pot, oziroma na odcepe in se nama (se mi) seveda zgodi:
tamle nekje na vrhu črke S bi morala najti odcep za na Slivno (kota 867m), pa ga nisva. Tam gor je štampiljka, ki pa je obvezna za MPP! Midva pač nisva šla gor, sicer se pa tudi nisva veliko sekirala, pravzaprav se mi je kar zdelo, da bom odcep zgrešil... Tako imava za zdaj le izgovor, da greva še kdaj pogledat tja naokoli. S tamaučkom se pripelješ do planinskega doma in potem naprej do Slivne, izlet bo ravno pravšenj.
10:50 se pred nama kar naenkrat prikaže Zg. Slivna, 831m. Enkrat, dolgo nazaj, smo celo že bili tu, tamauček je komaj shodil...
Direktno pod cerkvico je planinski dom na Zg. Slivni, med tednom seveda zaprt. Štempelj tu tudi ni obvezen,
potem je pa le še pot navzdol!
Mimo GEOSSa
in Sp. Slivne, kjer rastejo zanimiva drevesa:
nato pa še vedno dol, dol, dol!
Jah, to je seveda res, lepo pa je - vsaj ponavadi - vedeti, kam greš. MPP naprimer zavije iz Sp. Slivne na vzhod in pride čez dolgi ovinek, Seliše in Strmco v Kandrše. Midva pa sva spet izbrala približek in sva jo raje mahnila na zahod.
Morala bi it pa na sever, da bi vse skupaj lepo prečila, kakor sva hotela. Hja, toliko o moji navigaciji! Sem se pa spet naučil, da bi bilo lepo, če bi uporabljal kompas. Najbrž bi se manj izgubil, sigurno pa ne bi potem prišel v Vače. Vače, ej! Kar naenkrat so se znašle pred nama, kot da bi bila turista z namenom ogledati si Situlo...
Pa je imelo tudi to svojo dobro plat! Jasno! Sva se lahko spustila z verige markacij in jo planila direktno čez hribčke, dolinice in brezpotja proti Kandršam. Po pravici povedano sem bil malo izgubljen, Helena se je dosti bolje držala in se je vsaj zdelo, da ve, kam morava it. Ker vem, kdaj je treba zaupat, sem ji seveda zaupal, kar je bila pametna ideja. Jaz bi se najbrž znašel kje v Zagorju... No, vmesno brezpotje je pa vsaj meni dalo energije in veselja!
12:00 Kandrše, 476m. In zaprt bife. Jebela cesta, prezgodnja sva bila, prezgodnja! Pa ravno na tale bife sva računala!
Sva pa potem imela kosilo kar na stopnicah in sva si umazala še zadnjo plat.
Do Zagorja je bilo tule le še dvanajst kilometrov. Mnogo manj, kot do doma, ampak treba je it naprej, proti severu se zagrizeva spet v klanec, ki do Vrha pri Mlinšah niti ne popusti.
Vmes malce požigalništva in triletno kolobarjenje, oba načina se še vedno s pridom uporabljata v naših krajih:
potem smo pa že pri novi štampiljki pri turistični kmetiji na Vrhu pri Mlinšah.
12:43 Vrh pri Mlinšah, 635m.
Za pot naprej vprašava dva Ribničana, ki ravno pripeljeta suho robo. Ni ravno pametna ideja, sicer jih pa itak skoraj ne razumem tako, da naju ne moreta poslati v napačno smer...
Pot se natovije naprej proti Limbarski gori. Nekoč je morala biti kar dobro obiskana, še zdaj je lepo vzdrževana, urejena, polno kapelic ob njej,
na karti jo imam označeno kot neke kolovoze, pa bi se dalo prav lepo vozit tukajle čez. Pri Kalu nato že zagledaš Limbarsko goro čisto blizu, a se je treba najprej kar nekaj spustit, da lahko potem spet rintaš v breg!
14:00 Limbarska gora, 772m. Odprto v četrtkih, ustaviva se in si privoščiva čaj, kavo in rum. (Oba skupaj, ne vsak posebej.) In malo malice.
Časa pa ni za posedanje, je treba kar naprej, vreme se kisa, nekaj prši in nič kaj dobro ne zgleda. Dobra stran je ta, da nama do doma ostane le še en mali klanček navzgor, ostalo gre spet le in samo dol!
14:57, Vinje. V Vinjah se posloviva od MPP, mahnit jo morava proti Krtini, ne bova zavijala čez Mohor, kamor bi po MPP "morala" it.
Namesto na jug greva torej direktno proti vzhodu. No, v Vinjah je na začetku vasi štampiljka, vendar ni od MPP, nisem siguren, vendar mislim, da je za Rokovnjaško planinsko pot. Pojma nimam, nisem pa pokukal noter. Hm, zakaj pa ne?
Ta zadnji spust je hud, noge že utrujene,
15:20, ampak Gradiško, 338m, je že tu!
Sva kar vesela, do doma pa imava le še en klanček in pet kilometrov ravnine. V klanec žgeva kot da nisva danes še nikjer bila, tista ravnina potem je pa bolj zoprna. Kar ne neha se in ne neha. Sicer pa sva to že pričakovala in že na začetku sem govoril: na koncu bo tistih pet ravnih kilometrov do doma še najtežjih. No, najtežji ravno niso bili, ah, nič posebnega niso bili, saj sva bila kar naenkrat že v Krtini:
veselje s koncem in z opravljeno potjo pa sva najbolje izrazila na obvezni avtofotki (saj sva posnela le eno danes!):
16:20 Krtina, 311m, konec.
Domov pripeljeva goro žuljev, obdrgnjena stegna, raztrgane hlače (zaradi obdrgnjenih stegen!), veliko lakoto, vtisov za celo leto in ogromeeen nasmeh.
Urediva dva otroka in sebe, skuhava kosilo, pojeva in greva v ljubljano. Na kavo in potem še na pivo. Dan je na koncu dooooolg in lahko bi rekla, da sva ga polno užila. Še dobro!
Nabralo pa se je:
45,92km, 9:17:35, 1700 višinskih metrov. Najbolj sem pa vesel tempa, ki je bil 12:09/km, kar pomeni slabih pet km na uro. Za naju več kot dobro pri teh višincih in dolžini! Nič kaj veliko popuščanja skozi čas ni opaziti, kar je še bolj razveseljivo. Sva kot tanka, sicer počasna in ožuljena in oguljena, a danes bi šla lahko še enkrat! No, ja, jutri...
Sebi ima popolnoma prav, dolžine se spreminjajo s samo percepcijo dolžin. Kar je bilo včasih popolnoma nepredstavljivo (in je še skoraj zdaj), je kar naenkrat lahko obvladljivo. Za naju je to seveda še vedno zelo dolgi trening in bo najbrž tak tudi ostal še nekaj časa, a, hej, lani si ne bi upal NITI predstavljat kaj takega! Že tako je percepcija dožine čudna, namreč, prav super hudo se mi zdi, da sva šla do Vač peš. Pri tem pa sploh ne pomislim (in se mi ne zdi še bolj super hudo), da sva tudi nazaj prišla peš in da so same Vače pravzaprav blizu, če bi te tam potem avto pobral...
Tako. Zdaj samo še raziščemo par točk - kje je odcep na Slivno, kje se gre s Sp. Slivne čez Sv. Florijana v Kandrše (no, to že vemo), treba pa je narediti en manjši krogec Vinje, Sv. Mohor, Imenje, Grad Tuštanj, Murovica, da bo še zadnji del poti povsem znan in da bom znal ostale voditi tako kot so mene po Šentiljski.
Potem pa je pot za E-kipo Srčnih pripravljena. Le datum je še treba najti.
Vpiši se