To je bil tako super izlet, da je Helena celo že vse napisala!
Kljub temu pa moram še jaz pristaviti svoj lonček, ne gre, da ne bi bilo (še) moje zgodbe.
Začelo se je z drugim (ali pa je bil že tretji?) vročinskim valom. Resnična vročina, a v hribih presneto stabilno vreme. Neverjetno - tudi v Kamniških!
Zato se je Helena v petek kar na hitro spomnila - pejmo mi krivico od zadnjič popravit! Seveda sem se takoj strinjal, v hribih bo sicer res še vedno vroče, a sigurno manj vroče. Sploh pa - če imaš dva dni obljubljene vročine brez neviht, dežja in podobnih vremenskih neprilik, potem je it v hribe že skoraj dolžnost!
Pejmo torej malo pogledat v Logarsko dolino in se nekako prebit nazaj. En tak mali krog, se gor, v višine, hladit.
Tako v soboto, 18.7. spet nismo vstali prezgodaj, čemu bi le? Dan je obetal, časa pa je bilo več kot dovolj. Po planu naj bi prišli na drugi strani do Koče na Klemenči jami, to pa ne bi smelo biti pretežko!
Smo hoteli začet hoditi vsaj pred osmo, da nas ne bo sonce prekmalu lovilo, a vse ne gre tako enostavno! Parkiramo, se oblečemo, navlečemo težke nahrbtnike in se odpravimo. A takoj za vogalom, čaki... a ni tole Mladen? Pa glej, gor kavo pije Ingrid! Ha!
Jasno, da smo poklepetali, srečanja s prijatelji ne izpustiš!
Malce smo bolj pozni, a nič hudega, dan je julija še vedno presneto dolg. Odhod 8:30h.
Do Sedla pa bomo tudi kmalu!
V začetku sploh nič ne slikamo. Šele začetek je, v gozdu je še prijetno hladno. Za Pastirci pa pokukamo na plano in sonce nas začne žgat.
Pa še teren se postavi pokonci! Kar malce preveč, se nam zdi...
Večina jih že maha navzdol, mi pa prav počasi gor.
Ne vem, če sem že kdaj rabil 3:30h na Kamniško sedlo... No, tokrat nam je uspelo, skoraj čisto po časovnici, za katero nikoli ne vem, zakaj je toliko raztegnjena. A s težkimi nahrbtniki in v vročinskem valu se to zgleda tako primeri tudi nam.
No, res pa je tudi, da se nam ni prav nič mudilo. Kaj pa bi počeli na cilju, če bi bili že prezgodaj tam? Dan je bil prekrasen, smo se raje počasi obirali.
Kamniško sedlo, 12:00 do 12:40h.
Povsod so znanci, tudi na Sedlu! Tokrat bi bilo težko, da jih ne bi srečal.
Obiramo se, počasi pijemo, slikamo. Planik je kolikor hočeš, ne vem, zakaj so včasih fantje morali lezt po stenah, da so jih našli. Tu jih je na vsakem koraku polno.
A priti bo treba dol, na Okrešelj, kar seveda meni dela nekaj preglavic. Sicer sem enkrat že šel tule dol, a se niti približno ne spomnim, kako je bilo. Bo prehudo?
Vsekakor sem vznemirjen, a k sreči ne preveč. Bomo šli počasi, pa bo! Pri takih kulisah to ne bi smelo predstavljat težav!
Stisnemo še obveznega selfija z Mrzlo goro v ozadju,
si nataknemo čelade in se odpravimo po poti navzdol, proti Okrešlju, proti Logarski!
Ljudi je res polno. Nekatere raje počakamo, da gredo naprej, ker ne vzbujajo zaupanja, ena velika skupina nas prehiti. Kar je dobro, vedno je bolje biti zgoraj, kamni raje letijo navzdol.
Ljudem je večinoma vseeno, do nevarnosti so indiferentni, ne vem ali je sploh ne opazijo ali se samo ne zmenijo zanjo. Po nesreči je pa najbrž prepozno karkoli jamrati. Ravno čez ta vikend se je zgodilo, da je planinka prav na tej poti dobila kamen v glavo in bila hudo poškodovana. Ne vem, ali je imela čelado.
Ljudje mimogrede plačujejo kasko za svoje avte, čelade pa jim ne gre dati na glavo. Pretežko. Tega na žalost ne razumem.
Pot sicer ni prav težka, je pa po mojem kar objektivno nevarna. Zapadlo kamenje ter prepadi, ki niso prav od muh. Je pa lepo zavarovana in nadelana. Morda pa prav vseh stopinj res ne bi bilo treba vsekat v skalo.
Smo šli počasi in sigurno. Mogoče celo preveč sigurno, ampak ni za tvegat, ane!
Nenavadno je tudi gledati, kako se ljudje radi ustavljajo za počitek direkt pod steno, še najraje čimbolj v smeri pod potjo. Mi jo ponavadi ucvremo še kakih sto metrov naprej, da imaš potem mir in lahko v miru počivaš in ti ni treba kar naprej poslušat ali kaj dol leti...
Stena je strma, a kratka, potem si pa hitro na Okrešlju. Ker smo že ravnokar bili v koči in ker je bilo povsod vse polno ljudi, smo jo mahnili kar naprej. Ura: 14:30h.
Do izvira, ki smo ga bili tako zelooooo veseli! Mrzla, sveža voda, kaj je še boljšega?! Kar ne razumem ljudi, ki kar hodijo mimo in pijejo ustekleničeno vodo... Polnjenje zalog je seveda na mestu.
Ni pa tu hudega, če polnjenje zalog izpustiš, čez dobre pol urice si lahko že v naslednji sveži, hladni vodi!
Kljub temu, da je med vodama preteklo le neke pol urice, smo ob 15:15h pri Rinki spet veselo čofotali, pili, se polivali. Res je bila vročina, res. K sreči smo našli celo svoj kotiček, kar je bilo ob tistih množicah že kar podvig!
Kar dolg postanek je bil tole, tako da se nam naprej pravzaprav sploh ni več dalo. Preveč počivanja zna škoditi.
Pa smo vseeno morali it. Mimo Kitajca (od zadnjič celo poznava njegovega psa), kjer je imel par let nazaj Tamauček svoj planinski tabor,
pa smo že pri Planinskem domu v Logarski. Tam, kjer sva zadnjič vedrila celo noč in naslednji dan. Oskrbnik se naju je še spomnil, smo lahko kakšno rekli tudi tokrat.
Pivo je pasalo ko strela, slikali smo pa šele, ko smo se že odpravljali.
Dolgo časa smo si tule vzeli, od 16:45 pa do 18h. Potem pa je že počasi bil čas, da jo mahnemo naprej. Še nekaj malega hriba imamo za danes pred seboj!
Pot je lepa, a strma. Vmes pa je polno nekih stvari, ki te motijo in ne moreš prav hitro hodit. Naprimer tolmunčki, ki se jih trudiš spit do konca. Še vedno je namreč vroče ko pri norcih, od nas le teče in škropi...
Edino nevarno mesto je pri prečenju grape, pa še to najbrž bolj v zimskih razmerah, ko lahko zdrsneš.
Potem pa se počasi že priključi druga pot skozi predor
in dobro veš, da do koče ni več daleč. Zato se ustavljamo in ustavljamo, v gozdu se hladimo, čeprav se ne moreš nikakor shladit, vročina je prehuda.
Helena ima že vsega dovolj, željno pričakuje kočo, ki pa je na koncu seveda noče in noče biti in se nam kar naprej odmika.
Končno pa le!
Pa spet hladna, sveža voda in hladno pivo! Juhej, od spodaj rabimo kar celo 1:35h, a nam prav nič ne manjka! Ura je 19:35 in prav lep večer se bo naredil. Končno tudi vročina vsaj malo popusti.
Koča na Klemenči jami ima celo improviziran tuš, ki ga seveda s pridom uporabimo, saj se vsi kar lepimo. Tuš, pivo, hrana, spanje... več, kot smo pričakovali!
Zunaj je bilo še svetlo, ko smo popadali v postelje. Zmatrančki.
Jutri pa naprej - ali pa bi moral reči nazaj, nazaj proti domu?
Vpiši se