by piskec
5. januar 2007 07:38
Včasih, ampak res samo vsake kvatre enkrat, sem sam doma. Precej nenavaden občutek, meni čisto tuj. Nikjer nikogar, otroci ne vreščijo in se ne pretepajo, kregajo, niti niso podivjani. Lahko bi počel, kar se mi zljubi, nobenega ne bi motil, nihče mene ne moti.
Jaz pa hodim od okna v kuhinji do okna v predsobi in gledam kdaj bo kdo prišel...
Čudno, kajne? Pa si tako želim imeti včasih mir in tišino in pol ure časa, ko otroci ne hodijo k meni en za drugim. Hm, a ko to dobim, ne vem, kaj bi s tem počel, kaj?
Ja, res je. Včasih je naporno imeti polno hišo, a po drugi strani ni lepšega. Vrvež in komunikacija kar naprej. Sem čisto zadovoljen kadar nas je vseh šest doma. Ko se usedemo za mizo in je potrebnih vsaj deset minut, preden se umirimo. Ko se kregamo kateri film bomo gledali in gre na koncu vsak na svoj konec. Ko se odpravljamo ven in se vsi zgnetemo na kvadratnem metru v predsobi. Ko se obmetavajo z blazinami, midva s Heleno pa noriva. Ja, luštno je takrat.
Pri nas je mir, ko smo doma samo trije. Pa čeprav tamauček dela kažin do neba. Takrat je mir.
d03ffc0a-6734-4a2c-a1e0-fbcc3d23428a|0|.0
Tags:
dogodki