Preveč pričakovanj

Geni so hudir. Včasih pridejo prav, včasih pa niti ne.

Naš tamauček se je že dva tedna veselil pusta. V vrtcu se je s prijatelji že vse dogovoril, kaj bo, kako bo in zakaj bo.

Spiderman, seveda.

Toliko je o tem govoril in bil navdušen, da smo mu na koncu res nabavili spidermansko obleko. Cel dan jo je stiskal k sebi in jo kazal vsem, ki so ravno prišli mimo. Pa tudi tistim, ki niso prišli mimo.

Navdušenju ne konca ne kraja. Še včeraj zvečer je bil čisto navdušen, kako se bo prebudil kot spidermanski mulec.

Ampak, danes... Danes pa čisto drugače.

"Ne grem v vrtec!" je bilo prvo, kar je izustil. Potem je še veliko izustil, ampak se nismo dali. Na koncu je vzel oblekico s sabo v vrečki. Se ni hotel napravit. In ko je videl vse tiste maškare v vrtcu... Joj, toliko nesrečne facke pa že dolgo ne!

S pomočjo vzgojiteljice, prigovarjanja in še česa smo ga komaj spravili noter.

Ojej, cela svinjarija, toliko pričakovanja ti na koncu uniči presneta trema. Res, tile očitovi geni niso čisto nič vredni.

Tamauček, a nisi mogel kaj drugega pobrat?

Samo upam lahko, da je čez čas malo popustilo in da se je na koncu vsaj kaj zabaval! Hja, bomo videli...