E-kipa Srčnih je tokrat napredovala iz Norcev v Ultra Norce!
Prvih osem kilometrov me vse boli.
Potem pojma nimam, kako mi gre. Najbrž tečem.
Pri devetnajstem kmju vidim luč na koncu tunela, ki pa takoj žalostno sproži pomanjkanje volje.
Po 22 krogu se ustavim, zadovoljen, ker sem odtekel svojo prvo polovičko. Čas je sicer popolnoma porazen, ampak jaz sem vseeno zadovoljen.
Preoblečem se in mislim, da imam vsega dovolj. Plan je izpolnjen.
Ampak po eni uri me začne kljuvat, da nisem prišel sem počivat. Da me že itak vse boli, torej je vseeno, če me še kaj ali če me malo bolj. Pa še zeblo me je, stati se mi ni dalo, hodit pa nisem hotel, ker je prav sitno deževalo.
Pa sem šel spet tečt.
Tja do 31 sem zdržal, počasi ko polžek sem se vlekel, potem mi je pa zmanjkalo volje. 30 km je pa RES dost, no! Saj že takrat prav dobro vedel, da mi bodo naslednji dan noge odpadle...
Je pa mnogo bolje teči proti koncu, ker začnejo ljudje bolj navijat, ker se bolj ustavljajo in je vedno kdo, ki sproži kako spodbudno besedo. Ne moreš verjet, kako take besede pomagajo! Ko balzam so za lačno dušo polno pretečenih krogov in krogov in krogov...
Skratka, na koncu sem zadovoljen! Ne z rezutatom, ker nikamor ne paše - sem počasen in nevzdržljiv, ampak to se da popravit, če bo volja. Zadovoljen sem s tem, da sem se pomatral, da sem se potrudil in dal od sebe, kar sem mogel! To je tisto, s katerim sem osebno najbolj zadovoljen - da se znam potrudit, ko je treba in da se mi sploh da! Hitrost in vzdržljivost bosta pri takem anti-športniku pač morali še malo počakati!
Pri podelitvi sem skorajda potočil solzico, prav nič čudnega ne bi bilo. Ko vidiš vso tisto množico, ki se veseli z vsakim posameznikom vred, je neverjetno doživetje! Pravzaprav se že zaradi tega splača pomatrat tistih šest ur! Zaradi samega vzdušja, zaradi toliko pozitivnih misli, ki so nas napolnile za kar lep čas!
Zato se lahko le vsem skupaj zahvalim! E-kipa srčnih je itak ultra nora, prav vsak posebej si zasluži čisto posebne čestitke, saj je dal vse od sebe!
Vreme je poleg vse organizacije še dosegel svoj cilj - maraton!
Wega je... mater... 50km??? A tistih 300m si si pustil za drugo leto?!
Spominčica jih je naredila 38,295km! Pa sploh pojma nimam kdaj! Nje in
Hana, 37,26km, sploh nisem mogel ujet! Dobri sta, vsaka čast!!!
Marjetka - čeprav ni tekla, pa se mi zdi, da se je vseeno nabralo kar precejšnje število kilometrov, anede? Pa še tako lepo je skrbela za vse nas!
Classix - ej... polovička je prišla in padla mimo! Zdaj pa gremo naprej!
Torej E-kipa Srčnih! - čez en mesec se dobimo na Barbari. V čisto drugi vlogi... Kratki in polni presnetih klancev!!!
Ponosen in vesel sem, da sem sploh lahko v taki ekipi! Pa čeprav je polna norcev. Hm, ali pa točno zaradi tega?
Rajku in še posebej Ani in Marjetki, ki morata potem zaradi njegovih idej trpet in delat, pa prav posebne čestitke! Veselje, zavzetost, prijaznost in seveda srčnost so opazni na daleč, kar da celotni prireditvi prav poseben prijateljski čar!
Zase lahko preprosto rečem, da se bom še šel matrat kot hudir!
Zaenkrat še ne-uradni rezultati:
piskec - 7,8,6,1,7,2 Skupaj 31 krogov = 32,085km.
Z uro sem kar naprej nekaj mutil, zato je tudi par stvari "zmanjkalo". Hm.
30,65km, 3:51:51, 7:34/km, avg 164/max 173, 12.318kCal. Pulz sem torej čisto lepo držal, čas teka je skupni čas "le" teka. Uro sem nekje vmes naštimal, da ni štela časa, ko sem se ustavil, vendar se mi zdi, da je imela nekaj težav tudi pri mojem "teku", ko pa grem tako počasi...
Največ poročil bo najbrž tukajle!
Takle sem bil na začetku. Na koncu pa ne več...
Vpiši se