Komunikacija peša. Močno peša. Še posebno in predvsem v osebnih odnosih. To videvam povsod in kar naprej.
Ljudje se preprosto ne znajo več pogovarjati. Raje kuhajo mulo in so sitni, kot da bi se pogovorili. Ko pa enkrat mine preveč časa, je pa itak za vse prepozno. In vedno težje se je pogovorit.
Je tako težko spraviti svoja občutja iz sebe? Povedati svojemu bližnjemu kaj te teži, kaj ti ni všeč ali kaj ti je všeč? Se pogovorit kaj kdo pričakuje in kaj kdo lahko sploh daje? Je tako težko biti TI? Saj ni drugega kot da odpreš usta in poveš, kaj misliš, kaj čutiš, kaj pričakuješ, kaj želiš, kaj ne maraš... Jaz tega ne (z)morem razumet. Preprosto ne.
Zame je edini možni odgovor, da še sam ne veš, kaj bi rad in kako. To pa je težava, ja.
Kot da nimamo ust in jezika prav za to, da se pogovorimo! Kot da je bolje biti siten in zoprn... Ah.
Ja, tudi jaz sem včasih siten. Priznam. Si preprosto vzamem pravico do tega, ker sem samo človek, a si v opozorilo drugim prižgem vse rdeče luči, kar pomeni, da je takrat brez veze komunicirat z mano, ker ne prideš nikamor. Potrebno je samo počakati, počakati dokler ne mine. Nikoli se ne drži prav dolgo in sitnoba crkne sama od sebe.
Če ne moreš ali nočeš biti odprt do svojega bližnjega, kako lahko pričakuješ kakršnokoli ljubezen? Le odprtost te bo spravila v njegovo bližino, popolna odprtost obeh strani pa vaju bo povezala kot vaju ne more povezati nič drugega.
In verjemite mi, da je to več kot lepo.
Vpiši se