Danes sem končno našel toliko časa, da sem bil ob 16:27 na Davčni upravi, Izpostava Domžale.
Takole nekako je šlo:
piskec: "'dan gospa, mi smo pa društvo ustanovil pa bi za davčno številko izdat, saj veste..."
gospa: "Oh, tega pa ni več pr ns. Vse so nm u lublano preselil, ljudi, vse. Nimamo nč več s pravnimi osebami, dooji, dnoji, komanditi..."
V tem trenutku mi je skoraj ušlo: "Kaj pa potem sploh delate tukaj?", ampak sem se zadržal, kaj pa je gospa kriva!, in sem raje dvakrat vdihnil, dokler ni končala:
gospa: "sam še espeji so kle." Njen glas je bil vedno bolj otožen, pridruževal se mu je tudi pogled.
gospa: "vse so u lublano preselil, vse, ljudi so kar popokal, vse je šlo. Devetindevetdesetga, ja, devetindevetdesetga..."
piskec: "Aja? Taki, da so... Ja pol pa nč, bom šu pa u lublano... Hvala!" in sem še nekaj zamrmral, kako si lahko to privoščijo, takole sodelavce, prijatelje pravzaprav, na pol dajat. Ampak me ni več slišala. Sem jo kar hitro skuril, ker sem že videl, da bova čez par minut oba skupaj v robec jokala.
Po stopnicah sem jo mahnil navzdol kar malce otožen, celo žalosten, poln simpatije do uboge gospe, ki so ji odpeljali tako rekoč vse. Njena žalost, njen obup se je zrcalil v njenih očeh in tako sem čisto pozabil na to, da bi se pravzaprav moral jezit, ker sem šel tja čisto brezveze.
Šele na poti domov me je prešinilo: "Jebela cesta, a ne moreš prej telefonirat, cepec?"
In ko tole zdaj pišem, se mi je nekje zadaj utrnila misel, kako se da ljudi hitro obrnit iz jeze do te mere, da celo sočustvujejo s teboj. Eh, če je bilo pa to znanje (ki ga tako delovno mesto vsekakor zahteva, če hočeš ostati živ) pa kapo dol! Se je splačalo bit "nategnjen", ker uspelo pa je, uspelo!
No, kakorkoli že, domov sem prišel ob 16:55, obrnil telefon na izpostavo Ljubljana, dobil drugo gospo, se vse zmenil, se naročil jutri, čeprav nimajo uradnih ur, in rekel le še "najlepša hvala" ob 16:59. Pa je šla lahko domov še pravi čas. In sva bila oba zadovoljna.
Ma, jebela cesta, res je treba prej telefonirat!
Vpiši se