Zjutraj sem Heleni rekel, da je 70% možnosti, da bo danes sneg. Zato sva šla z našim džipkom in nisva vzela vsak svojega avta. Kar je pomenilo, da mora zobarja odpovedat.
Potem je kazalo na tri grozne sestanke. Ampak če je človek pogumen in ima dobro mero potrpljenja, se stvari same od sebe poštimajo. Enega sem imel, en je odpadel, enemu sem se pa ognil. Več kot zadovoljen.
Helena je odpovedala zobarja in se naročila za čez tri mesece, prej ne dobiš.
Vsake pet minut mi telefonira, da morava iti domov, ker so zameti. Hm, malo je jezna, se mi zdi.
Ker pa je z mojim dejanjem postal dan brez obveznosti, smo se spokali na pico. Čeprav je obstajala možnost, da nas zamete. Zato me je Helena kar naprej pošiljala po lopatko. Jeza se počasi nabira.
Na pici smo rekli, da bomo nekaj pojedli, drugo bomo pa domov odnesli. Saj veste, koliko smo domov odnesli, kajne? No, domov smo se bolj odkotalili. Kar ni bilo težko, saj so nas čakali zameti. Jeza se počasi preliva v sarkazem.
Pa še v knjižnico nismo šli zaradi snega. Hm.
In tako sem iz dneva, v katerem smo najprej imeli polno obveznosti, na koncu naredil dan brez obveznosti in dan za pico. In kaj dobim? Samo špikanje, sarkazem in zafrkavanje. Lepa reč. Zahvalnost pa taka!
Kako se reče tistemu, ko led direktno preide v plin? No, tako smo mi prešli iz lakote direktno v nažrtost. In dan je poln.
Dobesedno.