Včeraj sem se šel poštarja. Celo dooolgo uro sem zlagal papirčke v kuverte.
Od začetka ni zgledalo nič posebnega:
ampak čas je kar mineval, jaz pa trgal, zlagal, lepil, zlagal, štampiljal.
Konec je bilo že bolj kaotičen, po 90-ih kuvertah:
Končal sem natanko 12 minut pred zaprtjem naše Pošte. Ker so otroci hoteli z mano, sem še njih naložil in pridrvel do Pošte dve minuti pred zaprtjem.
Tam se je izkazalo, da sem kuverte napačno poštampiljal (napačen kot) in že vse je kazalo, da bom moral ponavljat vajo iz poštnih pošiljk. A sem s klečanjem, bičanjem samega sebe in krokodiljimi solzami v očeh (no, približno...) uspel prepričati skoraj neomajne poštarje, da so mi pogledali skozi prste oz. kuverte.
Tako sem še tam deset minut štampiljal poštnina Plačana... Sem bil vesel, samo, da mi ni treba še enkrat v kuverte zlagat. Huh.
Jaz pa ne bi bil jaz, če ne bi ob plačilu s petnajstimi evri v žepu spet žalostno gledal račun, ki je znašal 18 evrov. Mater, če gre kaj narobe, gre vse narobe... A tokrat se uslužbenke niso več jezile, so že videle, da sem izgubljen primer, z nasmehom so mi odprle vrata (seveda je bila pošta že zaprta) in me počakale, da sem skočil na bankomat.
Zdaj me pa le še zanima, komu vse sem sploh poslal te kuverte. Ne verjamem čisto, da jih bodo vsi dobili, pri taki zmedi...
Podobna zgodba se je zgodila še v knjižnici, kjer sem spet moral uporabiti solze in kolena, a tam sem bil že stari maček, navajen vsega hudega. Pa tudi utrujal ne bom več z istimi zgodbicami, saj je bilo zelo podobno.
Skratka, 25.1. bom proglasil za Dan opravičevanja.
Vpiši se