No, pa smo le zlezli na tega Primoža!
Po dolgem času poslušanja in govorjenja o njem, smo se le odločili, da gremo končno preverit, kaj je res in kaj ne.
Ker smo se že toliko naposlušali, smo natanko vedeli kam in kako, sicer pa je v takih, dela prostih dnevih, nemogoče kamorkoli zaiti. Samo pridružiš se reki ljudi, ta pa te ponese proti cilju.
Oba tamaučka sta se dobro odrezala, tanajmanjši je bil nazaj grede kar malo zmatran, nosila pa sva ga pravzaprav malo. Se je zelo dobro držal in je večino hodil. Res je, da nismo šli hitro, do gor smo potrebovali kar kakšno urico in pol. Flori pa itak potrebuje samo malce motivacije. Potem sploh ne opazi, da hodi. No, vse čestitke obema!
Dan je bil prekrasen, zaradi otrok smo šli počasi, prav en lep sprehod smo imeli torej. Za vse skupaj smo porabili kar tri ure in pol, ne vem kaj se vedno tako vlečemo. A tamaučka moramo malo navadit hoje, da ga bova lahko večkrat jemala s seboj. Prav rada bi šla večkrat kam, pa se je vedno treba boriti z varstvom in podobnim.
Mislim, da bomo šli še!
Od spodaj.
Pa od zgoraj.
Pa še nekje vmes. Kar naprej smo se ustavljali: pit, jest, bonbona, palico, kamen, lulat, nosit, plezat, gungat.
Je bil počivalni dan, zato nič teka. Takle izlet pa ne sodi v nobeno kategorijo, je šlo prepočasi. Še majice mi ni bilo potrebno zamenjat, kar se ne zgodi velikokrat.
Vpiši se