Morati

Morati ne uporabljam preveč rad. Ni mi blizu in ob njem se ne počutim prav dobro. Prevečkrat izrabljena beseda, da bi ji sploh še verjel in ji zaupal.

Čeprav, včasih, le včasih, pa pride tudi meni prav. In se spet ugriznem v jezik, a tako je. Človek je poln nasprotij, izključujočih si nasprotij, pa si ne more pomagat. Med nasprotji voziš kot pijan kolesar in se sem in tja kam zaletiš. Z buškami in izkušnjami znaš vedno bolje voziti, a za kako novo buško je še vedno čas.

Mura Challenge je en tak morati zame.

Če dobro pogledam, je prelomnica v mojem življenju. Ne po celi črti, a je v veliko plasteh. Prvič v življenju sem se začel ukvarjat s športom. Morda je to posledica let, morda kaj drugega. Morda samo predprejšnjomesečni obisk zdravnika, kjer je ugotovoljeno, da že malo po zemlji dišim. Morda. Najbrž pa je kar vsega po malo, zavito skupaj v celoto.

In take stvari terjajo odločitve. Odločitve, ki so pomembne, saj so življenjske. In sežejo dlje, kot si lahko v tem trenutku predstavljam. A verjamem, da je takšna odločitev potrebna, nujna in meni v prid.

In tako ena, za nekatere čisto nepomembna in mala stvar, lahko dobi naziv morati.

Če Mura prestopi bregove, če pada toča, če padajo prekle, če me podijo strele, če mi razpade gleženj, če se mi drevo podre na glavo, če je potres, če je sploh karkoli, umika ni! Mura Challenge se mora pretečt. Poškodbe gor ali dol, sem ali tja. Na tehtnici so mnogo večje težave in mnogo več vsega, da bi se tega sam zavedal, kaj šele drugi.

Na tehtnici je usmeritev, na tehtnici je določena življenjska pot, na tehtnici je, ufff, veliko...

Zavedam se, da je s poškodovanim gležnjem prava neumnost tečt in da bom lahko še bolj trpel in imel mnogo več težav, kakor jih imam zdaj. Vendar pa verjamem, da jih bo v vsakem primeru manj, kakor, če ne grem tečt.

In to je to. Opravičilo? Vam, ki mi iskreno svetujete? Sebi?

Hvaležen sem za nasvete, a tele komplicirane stvari, kot je tu opisana, še tak dober nasvet ne more rešit. S tem moram opravit sam in tudi bom. Pa ne samo zato, ker sem trmast, temveč zato, ker verjamem, da je tako prav in da mi bo prineslo mnogo več dobrega, kot pa slabega.

Sebe nekako poznam, zavedam se: če ne bom pretekel, bo šel ves tek v franže in velika verjetnost je, da ne bom nikoli več tekel. Čimbolj se bom v soboto trudil, večja verjetnost je, da bom tekel še dolgo, dolgo. In kaj je en gleženj v primerjavi z zdravjem naslednjih xx let?

Opraviti moram z Muro, opraviti moram z nejevernimi, opraviti moram z gležnjem, opraviti moram s SEBOJ. In to bo najtežje in tega se bojim ko hudir.

Ah, pa še gajbo MORAM zaslužit, anede?