Ne, nočem, zato tudi ne bom!
No, eno majčkeno. Samo majčkeno.
Takole je šlo:
v nedeljo sem lepo tekel. En krog s težavo, drug krog z lahkoto. Kot ponavadi, nič novega, nič pretresljivega. Naši so bili z mano, so me celo slikali, jupi! No, kakorkoli že, zmatran nisem bil preveč, pravzaprav skoraj nič, počutil sem se čisto v redu. Po teku smo šli lepo domov, lačni ko strela smo planili na kosilo, jaz pa sem si celo privoščil popoldanski počitek. Skratka, vse v redu, anede?
Japajade.
V ponedeljek zjutraj vstanem polomljen. Hm, kaj pa je zdaj to? Noga, peta, me boli. Ah, tole je le jutranja zakrnelost, bo kmalu bolje, si mislim. V teh letih me tole večkrat daje, sem se že navadil.
Ampak ne, čez dan vedno bolj boli. Ko grem domov, že šepam. Fajn šepam na desno nogo.
Potem doma večino dneva kolnem. Prav nagravžno kolnem. Mater, pa znam enih kletvic, ej!
Ves nesrečen upam, da bo jutri, torej danes, kaj bolje. Jok, brate. Zjutraj ista pesem.
Potem pa moram med službo nekam it in ker sem pozen, skoraj tečem. Boli ko hudir, ampak se mi še bolj mudi in tukaj ni pardona. Toda, ko enkrat odboli, je bolje. WTF?
No, zdaj se mažem, masiram, ledim, delam skratka vse, kar je potrebno. Vmes je bilo celo že čisto ok. Čeprav se mi dozdeva, da samo zato, ker od leda noge sploh nisem čutil. Bogve.
Na treninge sem že pozabil, tisti: "še trikrat" je šel rakom žvižgat. Če bo vse v redu, mogoče spravim še dva kratka nekam.
Jasno, da sem trmast, "bom šel pa po kolenih, če bo treba!", ampak vseeno me je malo strah. En tak DNF bi res bil prav porazen za mojo psiho. Na ubogih deset kilometrčkov pa DNF???? To ne gre, anede, da ne gre?
Zato o tem raje ne bi govoril. Poskušam razmišljati v stilu: če problem ignoriraš, ga morda sploh ne bo?
Seveda pa se nekje zadaj v glavi poraja vprašanje: ali so moje poškodbe pred tekmami res samo fizične narave? Tole je že drugič, prvič sem preskočil tek okoli Gradiškega. Res, da sem potem šel na Muro, a vseeno.
A prav? Ne govorit o tem...
Vpiši se