Revščina

Pisati o revščini je nehvaležno delo. Vedno.

Že tako ali tako, ker je tema pač občutljiva in te vsi kar hitro narobe razumejo. Poleg tega pa je tudi zame osebno zelo nehvaležna. Ker vedno postanem žalosten, zamišljen in kar malo zagrenjen. Ker o človeku ne mislim prav nič dobrega, saj sama človeška dejanja kažejo, da človeku ni mar. S čimer pa se sam ne strinjam, se borim, a posameznik je le delček v mozaiku in uspeh je malo verjeten in precej daleč. Zato zagrenjen.

Pravzaprav bi lahko o revščini pisal le tisti, ki revščino pozna. Tisti, ki jo dobro pozna, tisti, ki ji je že gledal v oči. Vse ostalo je nakladanje, mlatenje prazne slame. Večinoma pokroviteljsko in brez kakšnega daljšega angažmana.

Večini ljudi je za revščino prav malo mar. Revščina je vedno nekje drugod in nikoli pri nas. Če obrneš glavo stran, je sploh ni potrebno opaziti, mimo greš lahko popolnoma mirne vesti.

Ne briga nas.

Sami se nočemo odpovedati ničemur, za druge nam je vseeno. In to vedno bolj. Vedno bolj smo tudi pripravljeni hoditi čez druge. Koga pa briga, če je kdo reven? Naj se znajde sam! Naj gre delat! Naj zanj poskrbi država!

Zgube pač ostajajo zadaj. To nam govorijo in tlačijo v glavo kar naprej, ogromna večina marketinga deluje na ta način!

Najbolj od vsega pa me skrbi in žalosti naša poraba. Zahodna, evropska, državna in - ne na koncu - tudi domača. Priznam in me je pravzaprav kar malo sram: doma porabimo en velik kup denarja.

Kam gre? Pojma nimam... Kje ga porabimo? Ne vem... Vse smo že počeli, pisali stroške, šparali, bili razsipni, levo, desno, gor in dol, vse sva poskusila... nič. Spolzi. Oziroma bolj natančno: spolzeva.

Pa nimamo ogromne vile. Pa nimamo fancy avtov. Pa nimamo oblek po zadnji modi. Ne hodimo ven jest kar naprej. Ne igramo iger na srečo... Sploh nič takega. V trgovini striktno kupujem najcenejše stvari, kakšne blagovne znamke! Le tiste, trgovinske...

A na koncu ostane preprosto dejstvo, da bi z denarjem, ki ga porabi naša družina v mesecu, lahko nekje drugje po svetu živelo kar nekaj ljudi precej dlje časa. In da porabimo preveč. In da živimo preko lastnih potreb.

In potem naj govorim o revščini?

Saj ne gre... saj imamo vse! Pa še več! Še vse tisto, česar ne rabimo in še več. Imamo polne riti in za revščino nam je malo mar. Ker kar naprej jamramo, da nimamo nič, da je vse drago, da so nam vse vzeli, da nam bodo vse vzeli, da nimamo ne tega, ne onega, ne nič. Nimamo, nimamo, nimamo. Življenje da je težko in zagamano.

Res ne vem, ali smo tako zaslepljeni, da verjamemo že sami sebi, ali smo že totalno nori, ali pa smo le tako popolno hinavski?

Ker nimamo pojma, kako bi sploh lahko pomagali revnim, bi bilo mogoče bolje, da bi se sem in tja malo zamislili in porabili mogoče malo manj. Mogoče pa bomo kdaj zmanjšali razliko. Že samo to bi bilo ogromno.

Posameznik ne reši sveta, a vendar svet stoji na posamezni osebi. Na življenju posameznika in na vsem tistem, kar ta posameznik lahko da temu svetu.

Lansko leto pa tole.