Narava zna umirat v velikem stilu.
Kar nakazuje na to, da je smrt le del življenja in ne nekaj, česar bi se morali bati. Če je temu res tako, nimam pojma, fino pa je v to verjet.
Zadnjič nisem več zdržal, prelepi dnevi so bili. Pa sem popokal tamaučka in sva napadla Primoža. Kar tako, mimogrede.
Tamauček se ni prav nič pritoževal, takoj je bil za stvar, samo da se kam gre!
Tako sva začela v megli:
sem in tja se je nakazoval sonček:
medtem, ko sva se prebijala naprej:
en, dva, tri sva bila že nad meglo:
cerkvica pa ni več zgledala daleč:
jesenske barve so naju popolnoma očarale, oba sva buljila, kot da gozda še nikoli v življenju nisva videla:
Na polovici poti, pri hiši, sva si ogledovala še bučo:
zavila še enkrat v žareč gozd:
prišla na zadnjem ovinku spet na razgled:
in že sva bila na koncu najine poti:
Tam sva si privoščila nekaj spit, kar pa je botrovalo moji neumnosti. Težko naredim vse popolno, nekaj mora it narobe, drugače nisem srečen?!
Fotoaparat sem namreč pozabil kar tam. Obešenega na klop. Nanj sem se spomnil šele doma.
In potem je bilo nekaj panike.
Pa so krtinski fantje poskrbeli, da smo našli številko od Petra, oskrbnika in da sem ga lahko poklical. Pa je že fotoaparat našel in ga tudi lepo spravil! Na koncu se je še vse tako lepo izteklo, da je šel Robi popoldan malo na sprehod in to ravno na Primoža in hop, naslednji dan sem neumno pozabljeni fotoaparat prevzel kar v krtinski trgovini.
Hvala, fantje! Ne morem drugega rečt.
Vpiši se