Pa tako lep dan je bil...

...preveč lep za tek.

Takole je šlo: NI ŠLO.

Zjutraj sva s Heleno vstala, videla meglice in sva takoj vedela, kam naju bo nosilo! Na Gradiško greva, kar takoj zdajle!

Pa sva šla. Vsa jutranja, še pred osmo. Jej, kaj je bilo lepo, prečudovito, fantastično! Meglice in sonček, kaj bi lepšega.

Ampak tek... tek... tek... ta pa ni šel. Nikakor. Nekje sredi prvega kroga sem se moral kar ustavit, tako hudo je bilo! In potem ni bilo več rešitve in poti nazaj, na koncu ne vem ali sem več hodil ali več tekel. Čim enkrat popustim, ni nobene volje več.

U tri krasne!

In to tale ubogi teden pred Sladkih6? Kaj sem čisto nor? Kaj pa bom tam delal, če ne morem pretečt niti 8,4km?

Saj vem, natanko vem, kaj je bilo narobe in sploh ne vem, zakaj se pritožujem, ker sem si čisto sam kriv za tole! Po ljubljancu nisem šel nič tečt, to je bilo to! Nobenega izteka, nobene vadbe v celem tednu. Moje noge pa zakrnijo v štirih dnevih, to je že dokazano!

In tako sem danes tekel, kot da bi bilo prvič! Super ideja in še bolj super izvedba.

Zdaj moram samo še vse skupaj zašuštrat in prit na Sladkih 6 pripravljen ravno tako kot danes. Grrrr.