Ob-letnice

Zdajle gremo na petdeset-letnico.

V teh zadnjih trenutkih se skrivam pred puncami, ki panično letajo gor in dol. Bolje je ostati skrit, kot da si česa - mimogrede - kriv.

Žalostno sem zamišljen nad seboj. Obleke počasi postajajo premajhne. Jebela cesta, pa zakaj jest tečem? Še ene dve, tri xx-letnici dam skozi, pa se ne bom več stlačil v tele hlače... Groza.

Na, zdaj me je še lakota popadla. In to preden bomo šli tja, kjer bo hrana, hrana, hrana. Čudna so pota možganska.

Se pa tudi sprašujem, ali se za triinštirideset-letnico sploh kaj dela? Piknik? Eh, za 33, 40, 50 ajde, ne pa za 43! Kaj pa je to, triinštirideset?! Je kdo že videl kakšen mlaj za 43? Ni, ne! Saj bi, če bi znak za omejitev obstajal...

Eh, najbolje da vse to prestavim na jutri. Ali celo pojutrišnjem. Saj so prazniki pred nami!!!