Kostanj

Danes sem ga pa res pihnil. Čisto po moško... ignorantsko, brezveze. Eh.

Zdajle bom seveda krivdo zvrnil na presnetega renoja, ki je šel spet k mehaniku (zdaj bom začel šteti dneve, ko ga imamo sploh doma!), tokrat mu je začelo puščati olje (ne moreš verjet!), in to že v sredo. Sva ga kar tam pustila: "porin ga v graben, če bo drago popravilo!".

Jaz pa v petek na dopust. Super, juhej, hribi prihajamo!

Japajade. S čim pa? Naj grem s kolesom najprej do Bistrice, potem pa v hribe? Eh, nisem še tam, čeprav ideja ni slaba...

No, tko, da nimam avta doma, ker je seveda šla Helena z njim v službo, sem se zavedel šele ko sem peljal Tamaučka v šolo. Ojej, propad sveta, katastrofa! Ma, ja, katastrofalna neumnost, ne pa katastrofa! Grrr, včasih sem pa čist zares cepec.

In pol sem bil siten.

Po pravici povedano sem bil že prejšnji dan siten. Sitnoba pa se ponavadi stopnjuje... zato sem bil res že fino siten. In tako je bilo treba nekam it. Še sreča, da sem ugledal našo gajbico s kostanjem. Hm, tudi mi ga rabimo po kilo za Krtinski Izziv, tukajle ga pa ni niti za eno pest... Kako pa mislimo to narest? Ga bom nabiral v nedeljo, med postavljanjem kontrolnih točk? Upam, da ne, najbolje, da se spokam ven, v meglo, v (skoraj) dež, v... (ja, siten sem bil).

Pa sem vseeno šel. In parkiral točno na nedeljski KT1. Ha!

Zadnjič smo videli polno kostanja, ni hudir da ga je še kaj ostalo!

Ni se mi ravno veliko dalo, še vedno sem bil siten, vreme pa tako za... v rit, eh. Nič veselja, nič sončka. Megla, oblačno, soparno.

Počasi sem hodil v hrib, počasi, pa vseeno sem bil čisto premočen. Vmes nabiral kostanj in se jezil. Na vse, še najbolj pa na lastno sitnobo.

Potem pa sem le počasi našel Ulico Pod Kostanji 1. In počutje je postalo malo boljše.

In potem sem začel malo bolj opažati svet okoli sebe, malo se je vse razjasnilo. V prenesenem pomenu seveda. Gozd. Travniki. Nebo. Drevesa. Življenja na tleh, v zaku, okoli mene, vse gomazi.

Jej. Svet je počasi postajal lep, jaz pa mnogo manj siten. V skladu z načelom, da je dobro vodo zamenjat vsaj trikrat na teden, čeprav bi si želel večkrat. Gre vse ven, še najbolj sitnoba.

Pa se je vreča večala in večala, postajala je kar težka. Me je že skrbelo, kako jo bom s kolesom sploh kam pripeljal. Kaj, če se mi strga? Uau, to bi pa bil spektakel. In pobiranja... Huh.

Doma sem jo prec stehtal. 5.9kg. Kar ok.

Pravzaprav zelo ok. Bolje sploh ne bi mogel zadet. Šlo je naravnost v gajbico. Do roba. Niti malo preveč, niti malo premalo.

Bo za rezervo, če bo v nedeljo zmanjkalo. Če pa ne bo, bodo pa ljudje domov vzeli!

Lahko bi tudi rekel: končno! Do letošnjega leta smo bili s kostanjem vedno na tesnem. Nikoli ni bilo časa in nikoli si ga tudi vzeli nismo. Oz. čas za kostanj smo si vzeli vedno kaka dva tedna prepozno. Zdi se mi, da je tokrat prvo leto, ko smo si ga nabrali že kar v začetku in da nam ni treba prav posebej hoditi na neka mesta, kjer še nihče ni bil. Tokrat je (še) povsod, tudi po poteh, zgleda ga ljudje še niti niso začeli resno nabirati...

Ima določene prednosti, če se človek veliko poja po domačih hribih, anede?!