Lubnik

Mater, kaj bi bilo super, da bi imeli tudi pri nas tak hišni hrib, kot je Lubnik za škofjeločane!

Stopiš iz hiše in lahko dve uri letiš gor in dol. No, saj naša Murovica ni takooo daleč, a dalj pa je, je nimamo čisto za hišo. Razvajenci.

Kakorkoli že. Ne vem od kje ideja, a izkazala se je za dobro. Pravzaprav za enkratno! Tako lepega dneva pa že dolgo ne!

Malo smo razmišljali od kje bi morali it, na koncu je prevladalo, da Tamauček že dolgo nikjer ni bil in da bodo 2-3 ure povsem dovolj. Zato pojdimo kar do križišča za Gabrovo, kakor tudi knjiga svetuje.

In smo se zakadili po cesti navzgor.

V vasi se potem začne pot, ko se priključiš tisti iz Loke. Od tam naprej piše še ena urica.

Bil je mraz, kar je bila še sreča, da ni bilo preveč blata, vse lepo pomrznjeno, sonček je grel in na koncu nam je bilo še vroče. Lepa pot nas vodi skozi gozd, kjer lahko srečaš še okrašene jelke, ne samo navadne!

Tamaučku sem začel pravit vic o dveh blondinkah, ki iščeta božično jelko v gozdu, a dlje od "blondinka" nisem prišel. Sva se že tam zapela in na koncu sem moral speljat pogovor nekam povsem drugam, ker mu nikakor nisem mogel razložiti, kako in kaj z blondinko... Jej, jej, vzgoja pa taka! Je pa zato vse skupaj minilo tako hitro, da se je že prikazala koča na Lubniku!

Na vrhu je enkraten razgled!

Je bil pa pred kočo privezan tudi kuža, ki je neusmiljeno jokal, lajal in se nasploh oglašal na milijon načinov. Njegov gospodar je najbrž veselo v koči jedel in pil in ga ni brigalo prav nič. Meni pa je šel pes prav pošteno na živce! Pa ne ravno pes, saj pes ni bil nič kriv, ampak tistega gospodarja bi kar zlasal.

Če, hudiča, ve, da pes joka in laja, zakaj gre potem sam v kočo jest in pit? Mi, vsi tisti, ki smo zunaj, pa moramo potem poslušat? Ja, res, saj na koncu ni nič, ampak, hej! Meni se je srce trgalo in pravzaprav tudi okrog nisem mogel gledat, ker sem bil že čisto živčen. In zakaj? Čemu? Ker je nekoga prav brigalo za vse ostale? Grrr.

Dom je bil popolnoma poln, v takem lepem vremenu to sploh ni bilo čudno, imajo pa zato hitro in prijazno postrežbo! Spili smo čajček, dol je šlo potem kar samo. Malo je bilo treba pazit na poledenelo pot, a hujšega ni bilo. Ena slovenska se najde takoj na 1000m. Vse, samo da lahko pijemo in to brez greha celo, kaj?

Dol smo leteli, čisto res smo tudi tekli in to sploh ne malo. Čeprav je malce težko, ker je veliko ljudi na poti. A korenine so korenine! Nato sva v vasi s Tamaučkom zavila navzdol po poti še do ovinka ceste, Helena pa je šla po avto. Da malo raziščemo, kje vse so poti. Seveda je imela Helena prav, midva sva nato na poti "čez Lužo" naletela na tone blata. Kakor smo prej dobro skoz prišli, je bilo tu prav obratno.

Oba blatna sva priletela čez korenine dol! Uh, korenine, to je pravi užitek letet dol, Tamauček je tako navdušen, da mu je čisto vseeno za podaljšano roko...

Pa potem še kar nismo imeli dovolj. Ker je pa ravno pisalo Stari grad. Pa še nikoli nismo bili tam. Pa smo bili torej zdaj. Je treba kdaj kaj novega pogledat.

Tamauček je imel že malo čez glavo in je bilo treba pristopit k motivacijskim vajam. Ki so bile kar uspešne. Vsaj dokler je voda v bližini, pa magari v trdi obliki.

In to je bilo to od izleta. Enkratno. 8.74km smo naredili, hodili pa smo kar 2:58. Naredili slabih 600 višinskih metrov gor in 730 dol. Za začetek novega leta več kot luštno!

Tole je pa res bil užit dan! Ni hudir, dobro smo začeli!