Gaz

Zadnjič sem se pritoževal, da mi sneg ne diši. Mogoče to ni čisto res.

Jasno, v snegu se me da še težje spravit iz hiše. Da bi šel tečt? Ni šans. Ampak za v hribe in hribčke pa ne bi smelo biti problema. Počasi se moram navajat na hojo v snegu, gaženje in podobno. V hribih zima traja precej dlje časa in če znaš in rad hodiš v snegu, ti ni treba čakat na junij, da bi šel na Sedlo.

Ampak začel bom bolj počasi.

Lani sva s Heleno od januarja do marca kar nekaj hribčkov prehodila, spomnim pa se, da sva od tega le ene trikrat kaj več gazila, drugače je bilo bolj suho. Zato nimam kakih velikih izkušenj s snegom. Po pravici povedano se ga celo malce bojim.

Zato pa, kot vedno pri mojih strahovih, se ga lotevam. Sicer počasi, ampak vseeno.

Markota ni težko nahecat, da bi šla kam v hribe. Je vedno pripravljen na kaj takega. V petek sva bila še prepričana, da bova šla na Malo planino, a sva se potem v soboto zjutraj malo premislila. Jo stisneva na domačo Murovico, bo čisto dovolj v tem snegu! Kar od doma, pa bo.

Pa sva šla malo gazit.

Po cestah je šlo hitro in enostavno. Po neshojeni poti pa malce težje. Včeraj je sicer moral nekdo hodit, tako je bilo vsaj malo lažje, danes pa sva bila s te smeri prva! Seveda brez slike ne gre!

Gor na Murovici sva malo gledala naokoli, potem sva pa rekla, da je najbolje, da jo mahneva kar malce počez. Saj je sneg.

Skozi gozd gre prav enostavno. Na čistini pa sva padla v 40-50cm snega, kar je bila prava muka. Najprej sem mislil, kako bom lahkotno odtekel tole do dol, na koncu pa sem skoraj dušo spustil... Težek sneg je presneto težko odrivat. Druga alternativa - prav nič boljša - pa je dvigovati noge pol metra v luft. Enkratno!

Ma, ja, uživala sva ko nora, snega je bilo res kar precej!

Do dol se mi je potem kar vleklo, se mi je kar naprej zdelo, da potrebujeva za dol še mnogo več časa kot za gor. Pa seveda to ni bilo čisto nič res, občutki o dolžinah so včasih so čudni. Res pa je, da se tisti gozd kar ni hotel nehat in če ne bi vedela, da ni še kakšne druge doline v bližini, bi se že začela sekirat.

Sem mislil, da bo potem na karti videti, kako sva hodila cik-cak, pa niti ni bilo tako hudo! Seveda mi nekaj poti manjka, uro sem vžgal šele, ko sem že dobro rintal v klanec!

14.5 kilometra se je nabralo, potrebovala pa sva kar 3:10. Ja, doma me je potem vse bolelo. Že dolgo ne tako! Zdajle zvečer je vse že bolje, sem se pa prej že zasekiral kam neki je šla vsa moja kondicija.

Še bo treba kam v sneg, pa čeprav mi ne paše!