Mogoče smo pa res tale vikend malce pretiravali. Mogoče.
Petek je že tako od nekdaj poln. Taborniki, prevažanje gor in dol, po Flori na Ig, ena telovadnica, pa druga telovadnica... Ponavadi okrog desetih pademo v posteljo kot ubiti.
Jaz sem pri košarki spet pretiraval in si - spet - načel mečno mišico. Ah. Pa sem si rekel, da se ne bom prav nič sekiral in nič ne upošteval! Briga me pa mišica.
Naslednje jutro smo začeli zgodaj. Najprej Tadeja in Tamauček. V popolni bojni opremi
sta se odpravila s taborniki na sankanje! Za tamaučka enkratno, za Tadejo predvsem naporno!
Odpeljal sem ju v Domžale, potem pa hop mojim hribom naproti!
Res je, bil sem priden! Zelo priden! Na mišico se ne morem prav nič zgovarjat, sem jo kar lepo odmislil in hvala bogu ni prav nič preveč težila. Zagnal sem se v hrib, kot da je zadnjič in teklo je od mene toliko, da sta skozi pore odtekli kar dve konkretni kili!
Vreme je bilo na srečo boljše kot zadnjič! Megla do nekje 1400m, sem se že kar ustrašil...
V megli nisem nič slikal, saj se ne bi nič videlo. Poleg tega pa bi se moral tudi ustavljati. Ha, to pa tokrat sploh ni bilo v planu! Ker sebi samemu sem še najhujši valpet in se ženem in ženem, dokler pač gre.
Sem bil pa na vrhu kar razočaran nad rezultatom: 2:05:33. Celih petnajst minut slabše, kot moj rekord?
Kaj pa sem delal? Sem se prevečkrat zasanjal in pri tem hodil prepočasi? Ali pa je res le to, da sneg vseeno hojo upočasni?
Kaj pa vem, kar malce sem bil jezen nase, ker se nisem "dovolj" potrudil. In zato sem sklenil, da se bom moral pa zato toliko bolj potruditi dol!
Še zadnji pogled na sončka:
in letimo dolini naproti! V snegu gre celo malo lažje dol, veliko bolj naravnost in veliko manj je treba pazit in se izogibat kamnom, koreninam ipd. In sem jo spet gnal in gnal in gnal.
Tam pod Primožem nekje je en tekač mimo mene padel tako hitro, da se mi je kar milo storilo... Ah, kje... zakaj se sploh trudim?!
Pa vendar! 1:01:07! Juhej! To pa je moj rekord! mi je takoj šinilo skozi možgane, v naslednji minuti pa že: pa res nisi mogel spravit pod 1h, a?! Samo ubogo minutko in vse skupaj samo sedem minut in bi prišel gor in dol pod tremi urami! Ah... moramo prihraniti za naslednjič torej?
3:06:40 gor in dol, 13,83km, 1150 vm, 1141kCal. Oja, letelo je! Bolelo kot strela po tistem dolgem klancu navzdol, a je bilo vseeno enkratno! Rekord za dol, rekord za skupen čas. Bo treba drugič še tistih sedem minutk noter spravit, da bo magična meja treh ur premagana.
Mogoče res čudno zgleda, v pehanju za rekordom in čimhitrejšo hojo, pa vendar zagotavljam, da sem se imel povsem enkratno! Opažam, da prav nič manj ne vidim ali opazim, ko sem hitrejši. Sprejemanje se pač spremeni. Skratka - nič bolj ne bi užival v lagodni, počasni hoji.
Domov sem prišel še pred Heleno in Flori, ki sta v meglah Črnivca raziskovali možne prehode. In se kar takoj lotil priprave torte.
In potem ni kaj več veliko časa ostalo, je bilo treba it na pevsko revijo pevskih zborov občine Ig, v Iško vas, kjer je Flori nastopala, zvečer pa proslavit sedemnajstletnika. Sedemnajstletnika! Saj vemo, kako gre, kajne?
Sicer pa rad v stvari se spušča,
o kterih nč ne ve
in ker ter so zlo pogoste
mu vsaj to od rok gre.
Pankrti, Sedemnajst
Zvečer smo nekaj kinkal pred TV in pred knjigo. Huh, pa šele sobota je šla mimo!
Vpiši se