Včeraj je bilo grdo vreme.
Pa nas ni nič motilo. No, vsakega posebej je motilo, nas vse skupaj pa ni motilo. Zdaj pa razumi, če moreš...
Skratka, Rado je prišel. Če ne bi, ne bi imel kaj pisat, ker midva najbrž ne bi bila tako brihtna, da bi šla v dež ven. Na en mali trekingec.
Mali. Trekingec.
V dežju. Megli. Mrazu. Neznosnih razmerah.
No, ja... skoraj, no. Pravzaprav je bilo tako luštno, da bi bilo težko še bolj luštno! Lepi so tile naši kraji!
Šli smo raziskovat najin del Moravške, ki ga nisva prehodila, torej od Vinj pa do Murovice. Na žalost se ni izšlo, smo bili prepočasni in smo prišli le do Tuštanja, potem se je pa bilo treba obrnit proti domu, ki niti ni bil tako blizu... Drugače bi nas na vrhu Murovice še tema ujela, pri dežju in megli pa to res ne bi bilo prav fino.
Smo pa zato krenili kar od doma, kar pomeni, da se je do Gradiškega kar vleklo. Meni še posebej, ker so me spet bolele goleni in nikakor nisem mogel tečt. Spet golena? Čemu in zakaj? Od kje? Arrrrghgghhhh. Ali pa je vse v glavi, ker takoj, ko smo se zagrizli v hrib pri Gradišču, so me nehala bolet in kot da jih nikoli ni bilo. Zdaj pa bodi pameten...
En čist tak navaden tork.
23.8km, 3:56:12, 570 višincev. Krtina-Gradiško-Vinje-Mohor-Sv.Andrej-Tuštanj-Vrhpolje-Zalog-Krtina!
Za trening, a? Madonca, še lansko leto bi bila to mesečna tekma, ne pa en trening nekega brezveznega popoldneva. Danes nihče nič ne jamra. Helena sploh ne, pravi da smo jo premalo gnal.
Drugič vzamem bič, za obe lenobi. Ha!
Vpiši se