Četrta ali peta?
Pravzaprav čisto vseeno, Jubilejna!
2007 sem šele začel tečt, ni bilo niti za mislit, da bi pretekel deset kilometrov. 2008 sem bil le v podporni ekipi - poškodovana mišica, 2009 sem odtekel z veseljem 1:04, 2010 pa...
Začelo se je že v petek, ko sva s Tamaučkom krenila na dolenjsko, k Radotu in Darji. Na obisk.
Seveda se je končalo super. Za naju seveda, ne pa super za bit spočit oziroma bit pripravljen za izzive teka. Ene dvakrat sva se le vprašala, "ti a jutr pa tečeva?", ampak prav veliko naju pa ni skrbelo.
Bolj naju je skrbelo naslednje jutro.
Še sreča, da je to "nočna" desetka in smo lahko mačke, tigre in podobno živalstvo preganjali naokrog cel dan.
Izkazalo se je, da smo na Bled vsi prišli zzzzzzzzzgooooooddddaaaaaj. Čeprav... če zdajle pomislim, kam pa so šle tiste tri ure? Saj jih sploh ni bilo, kar naenkrat je bila že devet! Malo sem in malo tja in se je bilo že treba pripravit, dat Tamaučka Darji v varstvo, mi pa na start.
Rado se je izgubil nekje v hosti, že na poti do starta, da bi se potem še kdo našel pa ni za mislit. 2010 tekačev ali pa še celo več pač naredi svoje. Največ pa naredi gužve in prvih nekaj kilometrov je bilo treba teči zelo pazljivo.
Še tega bi mi manjkalo, da kje užgem po tleh...
Je pa gneča naredila to, da se nikakor nisem mogel prebiti v ospredje in tako je želja po stopničkah splavala po jezeru že v prvih kilometrih in...
Japajade. Dejte no... ni treba ravno vsega verjet.
Bilo je mučno, tako kot je pač mučno vedno. Vsaj prvih šest kilometrov. Ali pa osem, tu nekje. Potem pa zgleda primejo tisti *fini in tek rata užitek. In sem spet sam sebi dokazal, da je vse skupaj le droga. Za dva kilometra užitka sem se jih pripravljen prej osem matrat. Hja.
Saj mi je kar šlo. Tekel sem in tekel in niti enkrat nisem pogledal na uro. Pravzaprav se nisem upal, ker sem pričakoval, da mi ne gre in da se bom kar poslovil, če slučajno vidim nek slab rezultat. In potem nisem in nisem gledal, ampak kar tekel. Bilo je vroče, a hvala bogu za pozno uro, je bilo vsaj znosno. Skrbeli so me le vsi trije klanci, ki so bili letos kar dobri, a se je izteklo kar v redu, nobenega mi ni bilo treba shoditi in tudi nikogar nisem prestrašil z glasnim dihanjem. Zadnji kilometer pa sem se le še malo bolj potrudil in jo mahnil malce hitreje, tja do 5:15 je celo šlo! To samo pomeni, da sem se prej malo nazaj držal in da me je skrbelo kako sploh bo... Torej nič novega, kot po navadi, bi lahko rekli.
In na koncu? Skozi cilj sem prišel v - pogledam na uro: 1:00!, Uuaaau, super! Ampak takoj naslednji trenutek: a pa nisi mogel pod ENO URO??? Jebemti... samo par zadnjih metrov, par sekund, pa bi bilo, no... Ojej, ojej, ojej, pa zakaj nisi gledal na uro???!!!
In potem čez čas, ko sedimo na hladnem pivu in obujamo spomine... gredo otroc pogledat uradne rezultate in prinesejo nazaj:
0:59:59.
Tralalalalalala. Popoln zadetek!
Vitezom se je treba seveda zahvalit, če kdo ve, kako se zadeve organizira, potem so to oni. Zato pa tudi vedno radi pridemo na Bled, ko kaj počnejo tam naokrog! Jasno se vidimo tudi drugo leto! Srečno, Vitezi!
Je pa res, da imam za letos Bleda kar dovolj. Natanko deset krogov sem naredil, ne sicer v enem dnevu, v celem letu, ampak vseeno: dost bo!
Ob 0:40 se s Tamaučkom posloviva in odideva proti zgodnjem jutru v nove zgodbe.
Vpiši se