Luknja

Če sva že globoko na gorenjskem je brezveze hoditi domov spat, kajne?

In sva s Tamaučkom direktno po Nočni 10ki krenila raje naprej.

V dolino Vrat, v dolgo, tiho, hladno in presneto temno dolino. Tako lepo je bilo, da bi šel sam kar špancirat naokrog, a se Tamauček ni dal. Nekako ni navajen te vrste teme - črne teme, ki je povsem drugačna kot pri nas doma... Se je tamali raje kar v avtu zadrževal, še lulat ni šel prav rad in sem moral bit zraven... Jaz pa bi kar norel in skakal, a je bilo treba spat, ura je bila že pozna.

Avtov je bilo na parkirišču ponoči zelo malo, sem in tja kakšen, se mi je pa zdelo, da bo zjutraj to vse spremenjeno. In res sem celo slišal avtomobile, tudi zraven naju. A sem spal kot polh.

Do pol sedmih, ko je bilo sonce že kar visoko na nebu, midva pa ša zavita v spalke!

Ko sva se zbudila in se skobacala iz spalnih vreč pa je trajalo le par minut, da sva prišla k sebi, bilo je namreč MRAZ kot pes. Jej, kak hlad!

Ko je Tamauček stopil iz avta, je ob pogledu na od sonca ožarjeni Stenar lahko izdavil le: "Ohhhhh, kako lepo!" Potem ga pa je začelo trest in je začel tekat po parkirišču. Ki kar naenkrat ni bilo nič več prazno...

Tako, da sva se kar hitro uštimala in krenila novim dogodivščinam naproti!

Aljažev dom v Vratih je nekdo postavil tja samo zato, da je lahko delal razglednice. Kič na kvadrat, ampak ne moreš, da ne bi...

Napolnjena s cukrom sva začela slediti tablam. Dve uri do Luknje? No, to pa res ne bi smel biti problem!

Potem je pa na poti itak vsakih pet metrov nekaj zanimivega, kjer se je bilo treba ustavljat in se slikat in počivat in... guncat.

Do odcepa za Tominškovo hodiva že kar nekaj časa, a še vedno imava dve uri do vrha. Malce za motivacijo.

No, pri odcepu za Sovatno pa se mi že zdi, da je bolje, da Tamauček ne zna brat. Nekako ne bi razumel, da hodiva že kar nekaj časa, pot pa se nama je podaljšala za petnajst minut. 2:15 do Luknje. Seveda sem raje tiho, nekako ne bi zbijal motivacije, čeprav se presneto dobro drži. Prvi metri znajo biti včasih odločljivi.

Aha, zdajle pa vidim v čem je razlika! Različna PD in različni sponzorji. Planinci iz PD Dovje-Mojstrana so zgleda malo hitrejši kot Radovljičani...

Midva po zatrepu Vrat, direktno proti Steni. Do poti čez Prag bo treba, potem zavijeva v desno.

Na vrhu hribčka, ko se že vidi cilj in je odcep za pot čez Prag že kar dobro za nama, imava malico, pravzaprav kar bolj zajtrk. Zjutraj nisva nič jedla, je bilo preveč mraz.

Sediva, jeva in iščeva plezalce v Steni. Obljubil sem mu, da jih bo lahko videl kolikor bo hotel. A Stena je presneto velika... Bistrica pa še kar dobro šumi, iz Stene se nič ne sliši. Pa ravno po zvoku jih najhitreje najdeš. No, malo sem se moral namatrat, pa sem jih le našel, kakih pet, šest, vsi še bolj na začetku.

Nekaj časa jih opazujeva, a bo treba naprej. Sonce bo začelo počasi žgat, tega se zaveva kar naenkrat oba. Senca pa do tja gor nobene...

A kar gre, ura še ni prav pozna, vroče sicer je, a je za zdržat. Gledava še ostale poti, Sovatno, kjer se je senca ravno umaknila...

Še dobro, da je sem in tja kakšna zaplata snega. Za osvežitev.

Na melišču se potem začnejo težave in gor je precej zoprno rinit. Malo gre gor, malo dol, drsi in vse je presneto spraskano. Začenja me skrbet.

In res, zadnji skok je kar fino strm in še bolj drseč. Gor bova že nekako, a kako pa dol, se sprašujem? In me skrbi. Ker me nekaj mora, kajne? Še pod steno me skrbi za kamne, ma, ja, vse me skrbi. Ah, skrbi, skrbi, skrbi. Grrrr. Sicer je fino, ker sem potem previden, ampak, hej... toliko skrbi pa vseeno...

Po treh urah in petih minutah, kar je pravzaprav kar super, pa le prisopihava na vrh in razgled se odpre na drugo stran!

Malo sem živčen, ker ne vem, kako bo šlo dol in Tamauček seveda vse to čuti. Tako le malo pomalicava,

premalo občudujeva Plemenice, premalo občudujeva Zadnjico, premalo se prepuščava lepotam gorskega sveta! Premalo, premalo! Oba naju že skrbi, kako bo s potjo dol, zato raje kar kreneva. Prej bova dol, prej bova mirna!

A glej... nekaj držanja za roko, strmina niti ni tako huda, kakor je zgledala, niti ne tako drseča. Melišče pa se izkaže da je mnogo bolje, kot je zgledalo prej in seveda se kar lepo spustiva po njem, dokler pač gre, do konca. Za roko se drživa in čez pet minut, ko skrbi popustijo in vidiva, da gre prav fino, že veselo vriskava!

Pa sva krstila nove gojzarje!

Stena je počasi ostajala za nama, a plezalci so se še trudili,

tudi njim bo še vroče!

V Bistrici je treba seveda namočit noge, to je obvezno!

In čeprav pripeka ko noro, se Tamauček kar naenkrat ne da in noče in noče it nikamor... Zraven vode postane svet drugačen in tamali uživa kot le more! Še v visokogorskih potokih dela bazenčke...

Tam sva sigurno celo uro, preden ga naštimam, da greva naprej. Sicer pa se nama nikamor ne mudi, lahko sva tukaj tudi pet ur!

Pot dol se vleče, tako kot vedno, a na Mali Triglav je vseeno treba še skočit.

Pa sem seveda spet - kdaj pa nisem - v skrbeh, zato raje ostaneva na tretji skobi... a Tamauček se že spotika, noge so utrujene, za gojzarje se kar naprej zatika in le dvakrat je malo manjkalo, da ni užgal kot ta velik.

Bova šla gor, ko naju bo Helena navezala!

Po skoraj sedmih urah sva potem končno dol! Juhej, kak lep izlet, oba zadovoljna in vesela!

Mimo blagajne grem kar malo hitreje, čeprav ne vem zakaj, tista dva evra in pol pa bi res lahko dal, če pomaga ohranjati dolino čisto in lepo. A me prime gorenjska škrtost in balkanska miselnost in sem pametnejši kot vsi ostali... Pravzaprav imam res kar malo slabo vest.

Peričnik le slikam iz avta, Tamauček že spi.

A v Mojstrani se je treba spet zbudit, greva na pico, čas je za kosilo!

Ha, potem se nama šele spi! Ojej. No, Leandru to ni problem, v minuti spet globoko diha, meni pa ni nič prijetno še vozit do doma, a niti ni tako hudo, klima pomaga.

Zvečer pa že obujava spomine in vsem pošiljava en lep pozdrav z vikend potepanja!