O, tudi to se da! Šteti promet na Veliki Planini.
Na žalost nam vreme ni bilo preveč naklonjeno, nič kaj avgustovsko. Oziroma, glede na zadnja leta: čisto pravo avgustovsko vreme je bilo!
Na Kranjskem Raku smo bili zmenjeni že ob pol sedmih. Kar pomeni, da smo petnajst do šestih že šli. Mitja s svojo punco Teo, Tadeja in jaz. Gremo v hribe, štet promet! Jaz sem bil že prejšnji dan ves navdušen in če povem po pravici, me navdušenje ni minilo vse do večera, ko sem ves skurjen padel spat. Ha, to pa je bila dogodivščina!
Seveda je v nedeljo, ob pol sedmih zjutraj še presneto zlivalo. Ampak se nismo dali: "saj bo boljše, glej, se že kaže sonček!" smo tulili. In mogoče se nas je vreme res usmililo - pa tudi napoved je bila taka - in se je v kaki uri povsem zjasnilo. In smo morali krenit štetju naproti!
Naš vodja Dušan nas je potem vse razpeljal, naša familija je dobila le najvišje vrhove, vsi drugi so ostali nekje spodaj. No, medtem, ko je on druge okrog peljal, smo mi krenili lepo počasi po poti z Rakovih ravni na Planino. Tam pač, kjer gremo vedno. Mogoče bi bilo res bolje, da bi šli s Planine Kisovec, najbrž je bližje. Ampak vseeno, saj bomo gor še cel dan!
Domžalski dom je na žalost še ena od koč, kjer izvedba akcije Očistimo gore precej peša. Marketingu se seveda zdi vse skupaj super, a če ni izvedbe, je vse skupaj precej žalostno. Zelo žalostno! Človeku se zdi, da organizatorja nič ne briga čistoča v gorah, da ga briga le lastna reklama. Kar je najbrž res, a škoda, da se kaže na tak način...
Pri Domžalskem domu smo medtem, ko smo čakali na Dušana, spili en čajček in gledali kako se vse skupaj spet zapira nazaj. Megla je lezla in lezla prav z Gradišča nazaj dol. In če takrat, ko smo prišli na Domžalski dom, ni bilo videti le vrha, čez kako uro ni bilo videti niti ven iz Doma. Malo smo še počakali, a na koncu je bilo treba it.
Res, da prav veliko obiskovalcev na vrhu ne bo, bodo pa sigurno šli okoli in naokoli, vsakoletna maša na petnajstega avgusta pri Mariji Snežni na Veliki Planini pač vedno privabi ljudi, pa čeprav je še tako slabo vreme.
Tadejo smo pustili pri Vetrnicah, na glavni poti, Mitja s Teo je šel k sedežnici, jaz pa sem dobil Gradišče Jug, torej čisti vrh. Šteti pa bi moral obe potki, ki peljeta s tistega nogometnega igrišča na vrhu, na levo in desno.
Kar je bilo v začetku še presneto težko. Videlo se je namreč tole:
Sama megla, pihalo je kot za stavo, vse vlažno, mokro, jaz pa sem moral stati ravno na sredi med potkama, drugače nisem videl ne ene ne druge strani. Ja, prišlo je par ljudi in za njimi sem moral kar tečt, da sem sploh videl, koliko jih je... Kar nekaj ljudi me je prišlo vprašat, kje hudiča sploh so! V tej megli se namreč čisto nič ni videlo. Le sedežnica je brnela ravno tu nasproti, trideset metrov stran! Pa je ni bilo za videt...
Sem bil oblečen kot za na himalajo. Jasno. Pa so otroci mislili, da se hecam s kapo, rokavicami in šalom. Mi je vse presneto rešilo rit! Še posebej hervisova jakna za petindvajset evrov, izkazala se je za več kot odlično!
Ja, tale megla je bila zoprna. Popisovalne liste sem moral imeti v ovitku, vse je namreč takoj postalo mokro. A spravit jih v ovitek pri tistem vetru... ja, to je bil tudi uspeh... In to potem ponavljat vsakič, ko je kdo prišel naokrog. No, ja, dolgčas mi ni bilo prav nič!
Ista slika kot tista zgoraj, le kake tri ure kasneje:
Super, anede? Prej bi rekel, da sem bogu za ritjo, zdaj pa... saj sem sredi civilizacije! Še dobro, da se je začelo vsaj malce jasnit, malce manj je pihalo - a le malo manj! - in vse je bilo ok. Počasi je tudi začelo kapljati vse več ljudi, bližala se je namreč ura maše in kar naenkrat ni bilo nobenega časa več.
Sem pa moral seveda slikat kamne, ki so bili razstavljeni po celem vrhu, vsak se je z njimi hotel podpisat, tale pa je ostal največji:
Pomen mi ni ravno znan, se pa je nekdo pomatral. Že ve, zakaj. Lahko bi sicer tisto lori spremenil v našo Flori, pa nisem bil zloben...
Še malo navala, potem pa se je maša že začela in razen turistov ni bilo več nikjer nikogar. Joj, koliko bi bilo ljudi, če bi bilo lepo vreme! Ojej!
Počasi se je začelo vse bolj jasniti, začeli so se pojavljat razgledi, ob katerih sem potem skoraj pozabil štet... Med mirnimi trenutki sem sedel na stolčku, si namestil daljnogled in raziskoval Gamsov skret. Oh!
Vreme je bilo potem vedno lepše in lepše, lahko sem celo sedel ne da bi zmrznil in celo liste sem lahko položil na tla, ne da bi jih čisto odpihnilo.
Ampak za pretiravat pa ni, ne, ne! Pravzaprav v celem dnevu nisem dal dol niti kapuce, kaj šele kape! Res, da je bil že sonček in kolikor toliko toplo, ampak stati tamle na miru, medtem ko je še vedno malce pihljalo - vse toplo se je še vedno prileglo, bognedaj, da bi se enkrat ohladil...
Takle je bil moj bazni prostor, direktno pod vrhom Gradišča:
Na koncu, ko je bilo res že malo, malo ljudi, sem hodil gor in dol na vrh. In občudoval razglede, Planino, dolino in okoliške vršace. Pa še lepo sem videl, če kdo gre proti meni!
In potem smo pozno popoldan zaključili, na vrhu ni bilo nobenega več. Pa ravno lep dan se je naredil! Je bilo treba priti še do dol, kar nam je vzelo še kako urico, potem še urica vožnje, pivce na črpalki v Kamniku in domov smo se pritepli lačni in zmatrani, da je kaj!
Dan je bil pravzaprav dolg, naporen, dolgočasen in nič posebnega, a jaz... sem se počutil dobro, kot že dolgo ne! Užival sem vsako minuto tega dneva, pa niti sam ne vem dobro zakaj! Mogoče le zato, ker sem bil lahko cel dan v hribih? Ker sem bil v naravi? Ker smo morali priti gor in dol peš in nismo šteli tam nekje v varnem zatočišču avta? Ker smo morali prav vse prinesti s sabo na svojih ramah? Ker...? Kdo bi vedel, jaz ne vem. Ampak toliko veselja, kolikor sem ga imel s tem štetjem... ja, takoj grem še enkrat! Dvakrat!
Zdaj vsaj vem, da knjige, ki sem jo nosil s seboj, prav nič ne rabim! Saj mi ni bilo dolgčas niti za minuto, kje pa!
In - kar je pravzaprav nenavadno - nihče od nas se ni niti malo prehladil ali zbolel ali imel kako težavo! Pa nas je kar precej prepihalo in pomrazilo. Opa!
Vpiši se