V takem lepem okolju, kot je Kamniška Bistrica...
Če se nameniš na Kamniškega Dedca in si pri tem še malo ogledaš zanimivosti Repovega kota, tolmune in skoke,
če malce raziskuješ in ne ubiraš niti markiranih poti niti tistih malo bolj ali manj shojenih, temveč jo ubiraš kar povprek,
mogoče greš celo predaleč v desno, ampak potem to popraviš kar s hojo navzgor in navzgor,
saj tako ali tako nisi na markiranem, vseeno ti je, danes raziskuješ, se potepaš, iščeš,
in tudi tam, v srcu divjine, tam, kjer nikogar ni, tam, kjer bi morali biti le gamsi in tebi podobni popotniki, tam, kjer iskal si lepoto, divjino in naravo, tudi tam ne moreš brez Človeka, to preprosto ne gre:
Direktno nad štedilnikom je nekaj deset metrov višje na prelepi jasici z enkratnim razgledom parkirana lovska hišica, prelepo okolje, gozdiček, razgled, res neokrnjena narava:
malce nižje pa so vse tiste stvari, ki jih ne maramo, nočemo, ne potrebujemo, zavržemo. A se jih od tu ne vidi.
Blišč in Beda.
Tudi lovci niso več tisto, kar so včasih bili.
Bi pa dal nagrado tistemu, ki se je spomnil genialne ideje - "hja, kar dol po bregu ga porinmo!"
Če že težko razumem, da ljudje svinjajo na vsakem koraku in da jim vse pada kar med hojo od rok, pa takšnega ekscesa ne bom zmogel nikoli razumeti. Klinc pa lepote. Klinc pa gozd. Klinc pa narava. Koga briga?!
P.S.
Po brezpotjih sta hodila in slikala Jasmina in Marko. Jaz sem zapisal le naše skupne misli in razočaranja.
Vpiši se