Naslednjič bo treba prepovedat telefone in drugo fotografsko opremo. Človek niti med tekom nima več zasebnosti...
Rado je pač rekel, da glede kaj bomo počeli - citiram: "čist po lastnih željah". In jaz sem se odločil, da ne bom tekel, da je za letos dovolj in da sem čisto dovolj naredil, mogoče grem hodit, tečt pa ne! Ha, tako!
In pridem in rečem Radotu: "jest ne bom tekel!" In on reče, pravzaprav ustreli kot iz topa: "okej, prav!"
V tistem trenutku sem se zavedel, da sem pečen in da je konec z mano in da bi bilo mnogo bolje, če bi bil tiho kot miška...
Jebela cesta jaz pa moja trdna volja!
Potem je prišel še Rajko in me pasiral in masiral in... takole sem se prav kmalu pripravljal na nizki štart:
Res, trdnost moje volje je prav pregovorna... Še sreča, da besede žrem v vse smeri... Eh.
In medtem, ko smo mi tekali in se matrali (od kdaj že nisem tekel?), so ostali špancirali naokrog:
občudovali sneg - vsaj tisto, kar ga je ostalo:
in čakali na tekmovalce:
Seveda smo vsi skupaj v uri in dvajset prileteli po novem asfaltu skozi cilj! Juhej!
Rezultat ni ravno najboljši, a priznam, da sem se po poti spet kar dosti obiral in motovilil in se šel treking varianto in... no, pa niso samo mene čakali! Čisto dobri smo bili, sploh glede na to, da smo imeli letos novo progo z več višinci - 340m! 10.73km,1:20:34.
Potem je sledil družabni del srečanja, kjer se letos res nismo mogli prav nič domeniti... Zase priznam, da sem bil previden pri obljubah, dobro vemo, kam pripelje evforija po teku in alkohol - kar naenkrat si vsega sposoben, naslednje jutro te pa boli glava, ko vidiš, da boš moral tečt in tečt in tečt in tečt in tečt.
Naslednje jutro pa smo se zbudili v spet zasneženo pokrajino!
Seveda brez sprehoda - ha! sprehoda! - ni šlo. Tuistih dvesto metrov se je sicer malo razpotegnilo, a k sreči imata naša dva čisto dovolj kondicije! In veselja na drseči cesti!
Vmes so nas napadle še snežne ujme, blizzardi, viharji, skratka same neprilike...
Nekateri pa so bili ponosni vodniki, čeprav ne prav dolgo časa:
Podali smo se do Doma na Frati:
ki res ni bil prav daleč, prav blizu pa tudi ne, z otroci gre vseeno vse veliko bolj počasi.
Spili smo čajček, slišali zanimive zgodbe o Domu in o železarni od lastnika in naredili še eno gasilsko:
Pol smo pa spet mal jedl.
In ko smo se končno enkrat spokali domov - in sta si lahko gostitelja oddahnila -, sem bil spet lačen. AAAAAAAAA!
Me pa še danes jezi večerni activity in da so moji na tole mojo slikco rekli: "pogrešani v puščavi!"
Pogrešani v puščavi???!!! A se ne vidi na daleč, kaj to je? Pa lepš sploh ne moreš narisat, no!!!
Hvala vsem prijateljem za enkratno doživetje, spet smo se imeli še več kot samo super!
Vpiši se