Imet dopust je presneto naporno.
Pri nas se potem kar naprej nekaj dogaja, nobenega časa v paketu, jaz se potem ne morem in ne znam prav ničesar lotiti. In tako dnevi letijo in letijo.
Treba je naprimer delat torte in praznovat že zapadle rojstne dneve:
Ali pa imeti obiske in se trudit, kako bi teh nekaj otrok čimbolj namatral do popoldan. Mengeška koča je en tak mali kucelj... je pa bilo vsaj vreme prekrasno!
Da bi tistih sedem minut, kolikor je do vrha, malo popestrili, je bilo treba oblesti vse postaje trim steze!
Tudi ta veliki se nis(m)o dali!
Gor imajo pa cel živalski vrt:
ki pa naših otrok ni pretirano zanimal, le jaz sem se smukal naokrog in slikal koze...
Smo se pa - kljub sedmim minutam do vrha - komaj komaj izognili vmesnemu počitku za malico. Že tako je šla cela škatla viterginov, drugače ne bi prišli na ta velikanski hrib(ček). Smo se potem raje okrepčali v koči.
Ne vem pa čisto dobro ali sem jih uspel kaj namatrat ali ne...
Je pa bilo treba tudi letos it pogledat lučke v Ljubljano, tega pa res ne bi smeli spustit!
Sem opazil, da se je spet nekdo igral in preseljeval stojnice malo sem, malo tja. Hrana tja, pijača sem, prodaja tja dol, tisto sem. Skratka, vsak, ki ima pet minut časa mora organizirat zadeve tako kot se njemu zdi prav. Jaz pa kakšne izboljšave niti ne opazim, zgleda je bolj važno to, da se nekaj dogaja in da ljudje upravičijo svoje službe...
Na ulici je bil en milijon fotografov s stojali. Res, vsaj trideset sem jih videl, tako veliko, da se celo jaz nisem več sekiral, če sem prišel v njihov kader - se jim je bilo nemogoče umikat in na koncu ne bi mogel več nikjer hodit. Kot en tak šport se mi je zdel in na koncu sem se že spraševal ali nimajo kakšnega tekmovanja?
Jaz sem se seveda matral ko zverina in sem moral vse slikat z roke. Tokrat mi je celo ene par slik ratalo in niso stresene čisto do konca... In to s samo enim kuhančkom, neverjetno!
Novoletna noč je potem šla mimo tako kot ostala naša nova leta - mirno. Še dobro! Zanimivo je, da ima lahko človek največ miru ravno takrat ko okrog njega najbolj divja!
Za prvi izlet - sprehod v 2011 pa smo potem raje izbrali megleno in sneženo nedeljo kot pa sončno soboto. Ne spraševat zakaj.
Prav namatral se nismo, je bilo pa prav luštno, smo šli malo raziskovat kraje, kjer sva nekoč nekaj spustila.
Pri Sv. Neži v Zg. Slivni je za novo leto treba pozvonit:
Pivkelj pa se izkaže za zanimiv punkelj sredi gozda:
Me pa vedno preseneti kaj takega:
Česa vsega ljudje ne postavijo na vse te kuclje! Smo tam kaj bližje Njemu? Pravzaprav se vrhu nisem mogel načudit... pa zvonček s posvetilom, pa križ, pa steklena posoda z Jezusom, pa vpisna skrinjica, pa klopca, pa...
Kakšnih stvari pač ne razumem povsem.
Danes pa potem v službo. Končno! Je bil že skrajni čas!
Vpiši se