Rigelj

Čeprav sem rad sam, ne morem reči, da sem samotar. Tudi kak veliki raziskovalec nisem, vsaj samostojen raziskovalec ne.

Meni je kaj takega, kot je naredila Helena, pravzaprav kar malo tuje.

Grozno rad hodim v hribe in naokoli po svetu, a nikakor ne sam. Samemu mi je preprosto dolgčas ali pa sem ravno toliko len, da se ne morem odlepiti od doma. Če že kdaj kam grem, si izberem običajna mesta, običajne poti, kraje, kjer sem že hodil, kjer sem že bil, kjer vse poznam, kjer me nič ne more presenetit.

Na Veliko planino na primer. Že to, da grem na Kamniško sedlo sam, mi povzroča težave...

Glede na vse povedano, me je potem zadnjič spet povsem presenetilo. Oziroma sam sebe sem spet presenetil, kar sploh nekako rad počnem... Ker je bil za vikend napovedan dež, sem bil ves jezen, med tednom pa tako prekrasno vreme!

In ni bilo druge, nekam moram skočit! Kam pa? Na Veliko planino, jasno! Hm... kaj pa, če bi šel čez Rigelj, a? Po neoznačenih potkah, kjer si že tako dolgo želim?!

Aja? A upam?

Pa sem nekako zbral pogum, za velike želje je pač treba malo potrpet, odpeljal Tamaučka v šolo, svojo rit pa v Kamniško Bistrico, pod Kraljev hrib.

Čeprav je neoznačeno, je pot lepo opisana, za šalo jo opravljajo tekači, kaj bi se bal, kaj ne bi šel!

Seveda s seboj nisem vzel nobenega zapisa, le karto sem si spravil (neverjetno!) v nahrbtnik. Le da bi se moral najbrž izgubit popolnoma, da bi jo kdaj ven vzel... Tako sem raje po glavi podil vse spisane besede, ki sem si jih zapomnil.

No, vsaj zapomnim si veliko in pravzaprav vedno vem za vsak odcep, pa čeprav še nikoli tam nisem hodil...

Če sem kdaj mislil, da sem videl veliko čemaža, je bilo tole potem nekaj še večjega! Celo pobočje polno, polno!

Ker sem sam in spodaj še ne diham tako hudo, splašim gamsa čisto blizu, potem pa se le zaženem v hrib.

Točno dvajset minut potrebujem do razpotja. Me je seveda skrbelo ali sem ga že zgrešil ali ne... no, pa ga nisem. Sicer pa ga je težko zgrešit, ker naj bi šel tako ali tako naravnost, lažje ga je zgrešiti, če greš ostro desno proti Sivniku.

Nekdo je na novo vrezal v drevo en X, da se ja ne bi človek zmotil...

kljub temu, da je sosednje drevo že tako ali tako porezano v celoti... ta zadnji čurimuri je bil Mambo, ki ima najbrž sam sebe za velikega ljubitelja gora in narave. Jasno, ne?

Zgrešil potem nisem, sem šel prav, so se mi pa potem nekaj časa tresle hlače po tistih strmih travah. Tukajle sem nekako sklenil, da tu ne bi šel rad dol, ne, obratna smer ne bo zame! Čeprav bom moral enkrat opraviti s temi strmimi travami in ozkimi potkami počez čez njih. A se to sploh da? Opravit?

No, na koncu trav je pravzaprav tole zgledalo kot nek Rigelj. No, vsaj tako bi si jaz predstavljal rigelj. Še faco se da opazit na njem.

Ozko, ozko in strmooooo. Ampak se kar nisem dal, gledal sem gor in šibal naprej.

Sem in tja so me razveseljevali razgledi, kaj veliko pa jih vseeno ni. Gozd je v večini pregost, kar pa je mogoče dobro poleti v vročini.

Čemu in zakaj je potem tablica kar tam nekje na sredi? Da ti pove, da je pot zahtevna? In da moraš nazaj ali kaj? Ha, trave so za mano, ni šans, da bi šel nazaj!

Strmina gozda potem kar naraste, a v gozdu je to povsem drugače kot na travah. Potka je sicer vedno manjša in vedno bolj polna listja, a vseeno še čisto ok.

Tole razpotje me malo vznemiri, ne spomnim se ga iz opisov. Še dobro, da je neka stara markacija, bolj izrazita pot namreč vodi naravnost!

A se s tem ali sem prav zavil ali ne, ne ukvarjam kaj dosti. Razgledna točka pravi, da sem na pravi poti!

Razgled je fantastičen, navdušen sem kot kak mali paglavec. Telefonarim in vsakemu, ki ima pet minut povem, kje sem... Celih deset minut stopicam po kvadratnem metru nad prepadi, a sem preveč navdušen, moj vedno prisotni strah sploh ne pride do izraza.

Potem pa le še zadnji skokec - zakaj je tu tole leseno varovalo, mi tudi ni jasno... ampak, kaj pa jaz poznam lovce, ne?

In sem že na planini, juhu! Tole pa je minilo en, dva, tri!

Mimo par koč in kar počez po milijonu potkic tjale gor, proti Zelenemu robu.

Zgleda daleč, pa si tam v desetih minutah. Obiskovalcev sredi tedna bore malo, le s kakšnim stanovalcem se da pokramljat.

Dan je lep in topel, a na planini malo piha in za premočenega pohodnika to ni dobro. Arcnija iz resja in čaj me okrepčata, razglede gledam skozi okno in uživam. Zadovoljen, da sem šel! Zadovoljen!

Dol bo treba seveda po drugi poti, čez planino Dol. Enkrat sem tam že hodil, takrat je nekaj škropilo in me je bilo spet strah zaradi gostov in tamaučka, morda bo tokrat kaj drugače!

Zastavil sem v stilu trekinga. Z malo teka...

No, teh poti med Šimnovcem in Konjščico ni vrisanih. Je pa dobro vedeti, če se mi kdaj ne bo dalo gor na Zeleni rob rinit - grem lahko počez.

Uuu, je letelo dol. Do planine Dol je šlo kot...

... kot tem kolesarjem. Sledi sem slikal šele tukaj na travi, a se po celi tej poti radi vozijo, ker je kar nekaj razrito. Meni sicer ni hudega, tudi pohodniki rijemo, bo pač treba pot malo večkrat popravljat. Vidiš pa kake skoke, ki so... huh, tudi peš si ne bi upal tam, kjer kakšni skačejo z bicikli...

Pa tudi kake hitrovozeče pošasti ne bi rad kje na blizu srečal... Sredi tedna se mi tega ni bilo bati, vsaj upal sem tako.

Pot navzdol je bila pravzaprav krasna in je minila res hitro. Najbrž tudi zato, ker sem bil kar hiter... Kar sem opazil šele, ko sem začel bremzati v dolini.

Lahko bi šel po cesti, pa sem raje zavil navzdol skoraj do parkirišča, da sem lahko še pet minut nazaj v hrib hodil. Kar pomeni: drugič pusti avto kar na parkirišču spodaj, ne bo prav nič drugače!

Kar lep krogec sem naredil!

12,2km, 1300 višincev. Gor sem rabil 2:05, navzdol pa le 1:15, pa še to do planine Dol pol ure. Zame presneto hitro, sem preizkušal kolena, ki spet niso prav nič protestirala. Bi moral višje, dlje?

Tole je enkraten izlet, preverjeno! Zdaj pa samo še Sivnik, Gamsove streže, Konjsko dolino, Kuklarje, Martinj stezo in bom še bolj zadovoljen!