Kriška planina

"Na Kamniški vrh greva; dve, tri urice pa sva nazaj doma! Točno vem, kje in kako!"

Me je prepričevala in - jasno! - tudi prepričala.

Ampak pazi, glej tole!!!:

Tistole tam zadaj je Kriška planina! Kriška planina, ne Kamniški vrh! In to spodaj! Sicer čisto malo spodaj, a vseeno spodaj, pod nama!

Aha, velika pohodnika, raziskovalca in udeleženca trekingov, poznavalca GPS naprav in sledilca kompasov, še ena velika brca v temo, kaj?!

Takole znam najedat ure in ure. In tudi sem. O, ja, sem!

Hotel sem namreč nekaj povsem nežnega, nezahtevnega, brez adrenalina, brez buljenja v prepade, brez prečenj strmih trav. In, kao, Kamniški vrh je bil najbolj pripraven.

V rokavu pa sem imel seveda skrite želje. In - se mi vedno bolj dozdeva - da tudi Helena. Svojo prvo sem kar hitro zahteval - greva čisto od spodaj, od Calcita, prek mosta in skozi Županje njive. In sva šla.

Tu se mi zdi še najmanj kmetij, dvorišč, spuščenih in privezanih psov, asfalta. Je pa en siten in strm kolovoz in gozd, ki brani pred soncem in vročino. Le da tokrat sonca ni bilo, ker pa se je pripravljalo na dež, je bilo tako soparno, da je od naju že po desetih minutah kar teklo.

Sem in tja kak krasen razgled, drugače pa v samoti lepo v gozdu.

Ko prideš ven iz gozda, pa ostane le še tista strmina do vrha. Res je strmo, a to me ne moti, si hitro na vrhu!

Na vrhu se nahaja celo zavetišče,

ki je čisto solidno opremljeno, največ pa ima seveda pametnih izrekov. Pod tega sem se seveda moral usest...

Potem sva jo mahnila po grebenu, ki je super razgleden in je resnično vreden, da ga prehodiš v celoti! Gor in dol in gor in dol, vrhov, vrhcev in vršičkov ne manjka!

Potem pa se je začelo! "Saj sem tukaj že šla! Seveda je prav", je rekla. Pa ni bilo prav ne po karti, ne po terenu. Sem se pritoževal in pritoževal, a Helena ni popuščala: "Naprej greva, samo naprej!"

Zgleda, da sva imela oba neko skrito željo. Sicer nisem povsem prepričan, a če bi Helena hotela obrnit, bi pa najbrž jaz hotel naprej... Tako pa sem se le jezil in nergal in nergal in nergal.

Ko so se srečale poti, sem nergal še bolj, saj je bilo že vse kar nekam strmo, v bližini so se risale prepadne skale, pot pa je bila vedno slabša, pokrita z debelimi plastmi povsem suhega listja, ki je drselo kot led.

Lepo markirana pot, tu ni kaj reči, a se vidi, da jo prehodi pet pohodnikov na leto. Ali pa je samo slabo vzdrževana. Pa še ta slaba letošnja zima in suha pomlad, ko listje sploh zgnilo ni in ga je še vedno toliko kot jeseni. Najhuje pa je - vsaj mene to presneto razjezi -, da je pot povsem napačno vrisana na karti Grintovci, 1:25000. Kartografi in pol!

Potem sva kar rinila in rinila in se delala, da ne veva kam greva, čeprav ne moreva toliko mimoudariti in sva točno vedela, kam prideva.

In sva seveda tudi prišla.

Ja, oddajnik že čisto blizu, Kriška pa celo malce spodaj. Se mi je hitro utrnilo, da je bilo to obema tista skrita želja... Kdaj pa bi šel od Calcita prav namerno proti Krvavcu, čez celo to pot? Komu se pa da? Ponavadi se kam višje pripelješ, greš od kje drugod... tako pa sva se oba prav lepo presenetila.

Je bilo pa treba priti še dol. Po sosednji poti. Glede na odličnost naših kartografov in kakovost zemljevidov sem upal, da bo vsaj približno prav vrisana. Me je nekdo uslišal in pot je bila točno tam, kjer bi morala bit.

Lepo označena, a enako kot prejšnja - trije, štirje pohodniki na leto... in prečenja strmin po suhem listju.

Sem malo klel in grdo govoril, ampak adrenalin mi gre na živce. Ga čisto nič ne potrebujem, odvečen mi je, le zmatra me.

Malo pritoževanja in malo nerganja, ravno toliko, da sva hitro ugledala planino Osredek pod nama!

in kmalu tudi ugotovila, katero je tisto križišče, ki je tako dobro označeno, da se vsak zmede, če že ne izgubi...

Markacij je že veliko, a zdi se, da kamničani zelo radi šparajo pri tablicah.

Na planini Osredek prideva do sveže vode:

a ni še konec! Še malo adrenalina bo šlo skozi moje žile, še malo!

Je pa tako, da je zadnji nevarni del še najbolj nevaren, a mene ne gane več. V žilah ni več prostora za kaj dodatnega, briga me! Čeprav tale pot res ni ne vem kako dobro speljana, prej ali slej se bo vse skupaj na hitro odpeljalo v dolino... Ali pa bo kdo le nerodno stopil.

Po do doline je potem dolga in se kar vleče. A se vmes najde en tak lep travnik:

s katerega so prekrasni razgledi - v levo:

in navzgor:

Se pa moraš za te prekrasne razglede seveda prav posebej pripraviti, oziroma takole se moraš naštimat:

Mislim, da mi je bilo potem vse tisto nerganje nekako oproščeno. Jaz pa itak nimam kaj zamerit, saj je jasno, da mi je bilo nadvse všeč! Včasih sem pa res sitnoba, še dobro, da Helena to dobro ve in le počaka, da me mine...

O, ja, res je bilo prekrasno. Še posebej, ker se je kar naprej pripravljalo na nevihto in dež - v tem stilu:

Še kratkih rokavov nisem imel s sabo! Ah, vremenarji.

Tiste napovedane tri urce so se razlezle na 5:31h, ravno toliko kot najina nasmeška. 17,36km, nabrala pa sva kar 1500 višincev. Do Kamniškega vrha sva rabila 1:30h, do Kriške še uro in pol, ostalo pa dol.

Imel pa sem še eno skrito željo, ampak vse pa ne gre v en dan, ne? Da jo bom lahko enkrat povezal z Rigljem in Veliko planino. Ampak najprej moram vedet, kje priti dol v dolino Korošice. Do tja, kjer je bil označen odcep, sigurno ne grem, mora biti kak prej. Bo treba torej še raziskat, ne?

In tako sva si naredila - sicer majhno - a prav prisrčno avanturo. Za kilavo sobotno dopoldne, ko bi moralo deževat, kar ok, kajne?