Formaraton 2012

Takole.

Čisto lahko bi spisal skrajno podoben sestavek kot lansko leto, čisto lahko.

Kake velike razlike v razmišljanju od lani namreč ni. Ne, na žalost tukaj, v tej smeri lastnega razvoja nisem prav nič napredoval. Še vedno sem zadovoljen s +1. Pravzaprav je celo tako, da sem letos mogoče še malo bolj zadovoljen s tole +1, kot sem bil prejšnja leta. 

Najbrž zato, ker sem lenoba.

Ker... no, saj vem, zakaj ta +1. Ostaneta mi še dve leti, mogoče največ tri, potem pa se s takim načinom teka v nobenem primeru ne bo več dalo napredovati. Prihajam do svojih meja, do tiste točke, kjer bi bilo potrebno marsikaj spremeniti, a na to seveda nisem pripravljen.

Takrat s tem tempom preprosto ne bo šlo več, kvečjemu manj. Treba bo tečt in to hitreje! Sem pripravljen na to? Najbrž ne, drugače bi to že kdaj zagrabil... pa nisem, ampak se vsako leto s +1 vlečem počasi naprej in čakam, da rešitev pade z neba.

Pravzaprav sem s tem trenutno povsem zadovoljen. Letos mi je šlo dobro, lahko bi rekel, da celo mnogo bolje, kot vsa druga leta, čeprav po rezultatu sodeč to ni videti. A letos ni bilo nobenih bolečin - zahvala dveh treningov teka pred formaratonom - in nobene velike utrujenosti, krize ali pa sploh česarkoli. Tako mirnega teka brez težav že dolgo nisem imel.

Seveda je šlo vsake toliko časa počasneje in z vedno več hoje, ampak to je moj način. Nisem tekač, pa vseeno se je izkazalo, da moje pojanje čez hribe zelo pripomore k teku. Res pametna pa ideja sta bila vsaj tista dva tekaška treninga, s tistima sem si sigurno rešil prvi dve uri trpljenja!

Vesel sem, da ni bilo težav in da je šla najprej 21ka mimogrede mimo, nato 42ka, potem pa se je - po pričakovanjih - malce bolj ustavljalo. 23, 24 krog sta bila naporna, volje je zmanjkovalo, a so potem 25, 26 in 27 šli kar naenkrat mimo.

In potem se je skoraj vse skupaj zalomilo!

Preden sem odšel od doma, namreč nisem prav dobro pogledal, koliko krogov sem naredil lansko leto. Niti nisem natančno vedel, koliko krogov sem naredil predlani. Številke si zelo slabo zapomnim, vse so si podobne...

In tako mi je med tekom naenkrat kapnilo, da sem lani naredil 26 krogov, predlani pa 25. Torej jih moram letos 27, pa bo vse v najlepšem redu!

Zato tečem in tečem in tečem in tečem in še malo tečem. No, počasi tečem, saj se razumemo, kajne? Tam okrog 23-24 kroga je kriza, a 26 je blizu, izenačenje in potem le še zadnji krog!

O, s kakšno lahkoto je šel zadnji, mimogrede ga je zmanjkalo, jaz pa ves vesel, da sem končal!

Ampak potem... potem me kar naenkrat nekaj prešine. Nalahko, čisto mimogrede se oglasi črv dvoma. Kaj pa... če si jih že lani naredil 27, a?!

Ojej! To bi pa bila groza. Groza z velikim G! Si sploh ne upam predstavljat, da bi s tekom lepo zaključil uro prej in prikrevsal domov z enakim rezultatom kot lani! Ne... najbrž bi si nogo odgriznil, sigurno!

Zato me je vrglo pokonci, pograbil sem Tamaučka in: "pejva midva še en krog. Čist tko, za vsak slučaj!" In sva šla še v osemindvajsetega.

Kakšna sreča, kakšno razodetje s tistim črvom dvoma! Sem potem doma pogledal, koliko krogov sem naredil lani... ja, seveda, 27! Oooooooooooooaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!

Huh, za las je šlo tole.

No, takole se jaz zabavam, ni ravno najbolj veselo, mi pa ni nikoli dolgčas, ne, to pa res ne.

Tokratni tek je spremljal le naš Tamauček, ki je bil dopoldan pri tabornikih, popoldan pa je z mano, pa tudi z ostalimi Krti naredil kar dobrih 7 krogov! Mater, drugo leto bi pa lahko svojo cifro dobil, ne?!

Krti smo jo kar dobro šibali, na žalost dva kroga manj kot lani. Kar nekaj poškodb smo imeli letos, priprave na takole dolgo preizkušnjo so težke, brezveze puščat kolena kje vmes... jih je vseeno škoda!

Radotu se zahvaljujem za prvih nekaj krogov, ki sva jih skupaj pretekla, minili so tako hitro, da je bila 21-ka kar naenkrat za mano. Najbrž pa sem bil že po kakem 15km slaba družba, zamišljen in odsoten.

Rajkotu pa seveda želim, da se pocajta čimprej in naj to koleno neha neumnosti počet! Kmalu nas čaka nova dogodivščina!

Krtom pa vse čestitke, vsak se je trudil po svojih močeh in prav to je pomembno!

Letos mi je bil tek prav všeč, celo tisti začetni dež me ni prav nič motil. Vedno je zanimivo, kako je od začetka vse našponano, nagneteno, potem pa se počasi umirja in umirja, tam nekje ob treh postane že prav samotno. Potem pa se pred koncem spet počasi vse bolj gnete, hiti in dogaja, dokler ne doseže vrhunca malce čez 17h, ko se še tisti prvi zadnjič vrnejo v cilj.

Moje tekaške superge za 25€ so se obnesle več kot odlično, brez žuljev, brez mravljincev, brez težav, naslednjič prešaltam tudi pri trekerskih ultradragih salomonkah, ki zdržijo le ubogih 10 mesecev, na superge iz lidla, hoferja ali kaj podobnega. Čemu vsa ta tehnično zahtevna jajca, če pa se da tudi drugače?!

Kot vedno - dve ploščici, dva kosa banane, dva litra kokakole, liter in pol izotonika, plus vsa voda in nekaj izotonika na startnem prostoru. Nič več. Mogoče mi bo enkrat le kapnilo, da sta dve ploščici pa vendarle premalo? Mogoče ja, mogoče ne, zaenkrat še gre.

S sabo sem imel celo ogromno torbo hrane, oblek in vseh drugih neumnosti, potreboval sem vsega skupaj 20-30%. Enkrat za preobleč, pa še to samo zato, ker mi je končno nekje po petih urah postalo toplo.

Ja, seveda, stegna sem si pa spet odrgnil do konca. K sreči sem to opazil šele doma. Ha!

Torej tako, po lastni uri 7:32h in 55.36km ter 1125 višincev, uradno pa 54,208km v 7:10h. Naporna proga, a kar nekako privlačna. Drugače ne bi zdržal tule že v četrto, kajne?

Naj za konec dodam še tabelico, ki je - najbrže le meni - zelo zanimiva in odraža moj tekmovalni nagon, pripravljenost na treniranje in splošno usmeritev:

Moje Formaratone 2009, 2010, 2011 in 2012 je omogočilo podjetje Forma F+ in spadajo pod tek dobrodelne narave! Rezultati tukaj. Če bo tek tudi drugo leto, bom najbrž tam. S +1, se ve.