Fanta sem spoznal davnega leta 2006!
Na sliki od takrat zgleda še tako zelo mlad! Res je, da tudi drugi zgledamo še super mladi, ampak pustimo to zdaj stat...
Skratka, tale fant tamle v sredini, je kar naenkrat pri petdesetih. Pri Abrahamu. 50! A?
Ne moreš verjet! A to vsem tako leti, ali samo njemu, a?
In ker ima taisti fant, ki je tokrat že pri petdesetih (ne moreš verjet!), še vedno ideje - kot jih je pač imel tudi takrat, ko smo se na zgornji sliki zbrali - in ker z njimi rad mori druge, še najraje prijatelje, ki so dovolj bebasti, da nasedejo na vsako finto, se mu vsake toliko časa posreči kak prav velik met.
Naprimer tokrat, za petdesetletnico, ko je Radota, mene in Žigo (z družinami seveda) povabil na rojstni dan.
Super, kajne!, porečemo! Juhu, rojstni dan, piknik, čevapčiči, hrana, pijača, poležavanje, nekaj v tem stilu!
Japajade.
Kako se je začelo?
NA POLNO! Trije tekači in kolesar!
Izpred porodnišnice v MB
kjer se vsakemu življenjska pot začne. Pred petdesetimi se je tule (no, malce stran, tale porodnišnica je nova) začela ena od teh zgodb! Seveda smo šli pogledat.
Da so nas postavili pred zid in nas postreli pofotografirali.
Nato pa sta nas Rajko in njegova življenjska zgodba začela voditi po krajih, ki so na straneh te zgodbe ostali zapisani, najprej Maribor
Tam smo priskočili na pomoč tudi pri porivanju avta, večinoma pa si ogledovali kraje in... in... tekli, kaj pa drugega!
Zgodba nas je potem vodila izven MB, naprej med Slovenske Gorice. Zdaj že lahko rečem, da jih kar dobro poznam, več ali manj sem jih že kar veliko prehodil, zdaj pa še pretekel... Ojej.
Okoli Kungote smo delali ovinke - da ne bi bili prehitro na cilju:
in nekje pa polovici poti imeli dobro postojanko.
O, kako se je pa to prileglo!
Najbrž ne bi lagall, če bi rekel, da smo vsi razmišljali o tem, da bi kar tam ostali, ne?
Tudi Tamauček. Končno drevo za plezat!
A smo zbrali voljo in se z razbolelimi okončinami podali naprej! Težko je začet, potem je pa že ok!
Do Svečine, kjer ne zgledamo več tako spočiti...
A neumnosti nam gredo še vedno po glavi, eni se guncajo
drugi pa štorklje občudujejo
zato gre vse precej bolj hitro, motivacija pravzaprav raste. Pri tistih klancih, ki nas čakajo, seveda hodimo, nekaterim gre super dobro, Rajkota pa začne boleti koleno. Eeee, ni več rosno mlad, sem vedel!
Potem smo kar naenkrat v Šentilju, kar se mi zdi zeeeelo čudno, saj po Šentiljski vedno potrebujemo vsaj še tri ure do Šentilja, pa ga že pravzaprav vidimo čisto od blizu! Nekaj čudnega se tule dogaja!
A Slovenija tokrat ni dovolj velika za vse nas, je treba čez, v Avstrijo! Pravzaprav je zanimivo teči čez mejni prehod, sploh čez takega velikega, kot je bil nekdaj Šentilj.
Do Sladkega vrha nas čaka še 8km ravnine, kar mi ne gre več najbolje. Vročina in asfalt sta le preveč zame. Vlečem se.
Medtem nas zemeljska podporna ekipa čaka in se fijaka z brodom gor in dol...
A na koncu nas le dočakajo, toliko se pa tudi nismo vlekli!
Juhej, uspelo nam je! Uspelo MU je!
Uspelo mu je napopat še par ljudi, da so takole pretekli celih 52km! In na koncu so bili celo nadvse zadovoljni, ej! A se vidijo te srečni obrazi, kaj?!
Malo nas sonce moti, ampak res vam povem - vsi štirje smo bili zadovoljni in srečni, kot že dolgo ne!
Kako mu to uspe, temule fantu, ki že srečuje Abrahama?!
Smo dobili še Zahvalo, tako družinsko!
Moram priznat, da mi takale Zahvala mnogo več pomeni kot kakršnakoli druga diploma, ki bi jo dobil na kakem teku...
Že leta 2007 me je zmuval. In še vedno mu uspeva, po vseh teh letih, čeprav ga že vsaj toliko poznam...
Ampak, priznam, tehle 50 je bilo povsem nekaj drugega! Niso bili krogi, ni bilo tekmovanje, ni bilo... Tokrat smo jih naredili skupaj. Celih 50, celo življenjsko zgodbo in to je tisto, kar šteje.
Pravzaprav sem ponosen na to, da sem lahko del te zgodbe in da sem imel možnost jo podoživeti! Hvala, Rajko!
Me pa seveda malo skrbi, kaj bo pri 60... oziroma kaj bo, ko bo naslednji izmed nas 50... AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!
Pišuka, še na karti kar dolgo zgleda! Še z avtom smo rabili do MB kar dolgo časa, ej!
Hvala vsem soudeležencem za tole, Rajko, Rado, Žiga, hvala! Za oskrbovanje, za družbo, za motivacijo, za pomoč, za... vse!
In ena velika hvala še vsej zemeljski ekipi, ki je za nas skrbela tako lepo, da nam ni bilo treba na prav nič misliti! Brez njih bi v tisti presneti vročini gagnili kar nekje vmes!
52,26km, 8:31h, 540vm, bruto seveda. Asfalt. Napačen rukzak naredi mehurje v 25km. Superge za 25€ zdržijo bolje kot vse ostale petkrat dražje. Nobenega žulja. Če je vročina, potrebuješ izotonik, drugače te napadajo krči! Vse ostalo super!
Jaz mislim, da ga bomo še kdaj takole biksnili, kajne?
Vpiši se