Begunjščica

Na, pa smo spet pri hribih! 

Saj malo morja bo še, ampak hribov je še vedno več!

Tokrat smo spet šli vsi trije, kar pomeni, da je treba izlet malo priredit, da mene ni preveč strah še za tamaučka. Da ni preveč ali pa premalo, pa še zanimivo mora bit kaj. Gozd ni najboljša izbira. Čeprav ta tudi pri Heleni ni...

Tako sem kar od nekod, z neba, potegnil Begunjščico. Super!, je rekla, in smo šli.

Na Robleku sem bil še s starši dolgo, dolgo časa nazaj. Enkrat celo s taborniki, po mojem nek drug razred, ampak me potem niso spustili na vrh, češ, da sem premajhen! Premajhen! In to takrat, ko sem že prehodil skoraj vse hribe daleč naokoli... Sem bil kar malo užaljen. Najbrž.

Tako, da je bila tale Begunjščica pravzaprav neporavnan račun! Ha!

Začeli smo v Dragi, ker nisem vedel, do kam pelje cesta, smo se ustavili že kar hitro, malce naprej od Doma. Sicer pa vseeno, od spodaj je treba začet, dan je bil ves pred nami, nikamor se ni mudilo in tudi kakšnih neviht ali popoldanskega poslabšanja se ni bilo bati. Torej lepo počasi v sotesko Luknja in naprej proti Prevalu.

Soteska je super in lepo poživi izlet! Par klinov, nekaj mostičkov, trikrat čez vodo, lestvice, huh, zanimivo!

Nikjer nič nevarnega, za tamaučke in tavelike pa silno zanimivo. Sploh, če nisi še nikoli tukajle hodil!

Edina škoda je, da se tako hitro konča. Pri klopci lahko še lepo počiješ

potem pa se zanimivosti končajo, čaka pa te kaka urica dolgočasne hoje po gozdu.

Zanimivo je, kako tempo hoje pade, najmlajši pa začne iskati zadeve po gozdu, storže, palice in podobno. Vse nama leti pod nogami, no, včasih pa naju kak storž tudi zadene...

Ampak, ko se pa skozi gozd prikaže konec gozda... o, takrat pa spet kar poleti. Ker mora bit seveda prvi na planini!

Malce počijemo, se razgledamo, potem pa se zapodimo direktno v hrib. Ampak tokrat res direktno, čisto naravnost gre. In ko misliš, da se bo pot malce položila, je le še bolj strma. Sicer nas nič ne moti, je pač strmo. Kar dobro jo mahamo.

Malce pod vrhom grebena pa se končno le vse skupaj položi, kar dodobra izkoristimo za počitek. Lep dan je, zakaj bi hiteli!

Ta dan je na Begunjščici ogromno ljudi, pri Robleku je namreč planinsko-glasbena prireditev Na Roblek bom odšel. Do Prevala imamo sicer mir, na Prevalu jih je tisoče, do vrha pa je spet relativen mir.

Greben je prekrasen, sicer malce ozek, a me - čudo čudno - ni prav nič strah. Ni odrezano in to je zgleda dovolj.

So pa zato razgledi fantastični!

Do vrha ni čisto blizu, mi pa gremo počasi, občudujemo razglede.

Na vrhu pa 2736 ljudi. Takale slika je pravzaprav uspeh!

Malica, čeprav malce piha, a tistih deset minut si le vzamemo.

Vemo, da bo od zdaj naprej mnogo več ljudi! 

Pot je zanimiva, povprek gre čez vsa travnata pobočja, a mene spet ni nič strah. Pa si ne morem ravno razložit, zakaj. Zato, ker je dobro nadelana? Ker trave niti niso tako strme? Ker...? Kdo ve.

Nekje vmes se nam pod nogami utrga še precej velika skala, k sreči gre za las mimo pohodnice, ki se trudi navzgor. V sekundi, dveh je imela skala polno hitrost in še daleč dol smo ji sledili, dokler se končno ni ustavila! Kako gre to hitro in čisto nič ne moreš! Večina kamnov se ti ustavi takoj ali po par metrih, takole pa smo videli, kako lahko gre, če so pravi pogoji! Takoj dobi brzino in zelo težko se ji izogneš, ker preprosto ne moreš biti dovolj hiter... Ko šus je šlo, ej. Precej strašljivo.

Malce nad Roblekom smo se ustavili, si našli prost vrhec poleg poti, kjer smo lahko v miru spet uživali. Saj muziko pa smo imeli od spodaj...

Tule sva imela s Tamaučkom učno uro hoje čez ruševje. Malce pa se mora fant spoznat, če to sploh gre in kako težko to gre! Seveda je šlo meni malce bolje, ker sem veliko težji in lahko kar dobro lomastim, ampak Tamauček... Za tele pet metrov je rabil precej časa!

Ga je nosilo sem in tja, noge mu je ugrabljalo, na koncu se je skoraj ujel sredi ruševja in le malo je manjkalo, da ga ni postalo strah, saj je na trenutke res zgledalo, kot da ga bo ruševje celega požrlo! A se mu je le uspelo prebiti ven! Juhu! 

Pri Robleku gneča, se nič ne ustavljamo, saj niti ni prostora. 

Od Robleka dol je potem skoraj enako kot na Kriški gori, še Tamauček se obrača in ne more verjet, da se ni kar naenkrat prestavil tja! "Pa saj tukaj sem že hodil!" Zelo, zelo podobno. Potem pa pot skozi gozd, široke poti, kolovozi. Zato jo mahnemo kar počez, za starejšim gospodom, čeprav nimamo pojma, kam gre. Mu kar sledimo, dokler se nekje ne ustavi in nas vpraša: "hm, kam bi morali it pa zdaj?" No, lepa reč! Lahko le skomignem z rameni: "Mi nimamo pojma, smo prvič tukajle. Mi kar vam sledimo in vam čist zaupamo!"

Pa je bil potem kar zadovoljen in je hitro našel pravo pot.  Do Poljške planine, potem gre pa itak veliko, celo preveč, po cesti. 

Čeprav velikokrat opevana pot na Roblek, se mi tokrat ne zapiše prav lepo v spomin. Zapomnim si le cesto in kolovoze. Gozd je res lep tam nekje vmes, a je tak tudi drugod. Zdi se mi, da je mnogo lepših poti. A bom moral it še enkrat po tej poti navzgor, da potem vidim, kaj je res in kaj ne. Včasih se ti pot navzdol zdi popolnoma drugačna kot navzgor. Percepcija časa je povsem odvisna od tega ali hodiš gor ali dol.

Še klobaso zašpilit na koncu - brez pljuvanja ne gre!

Ampak to še ni bil čisto konec! Nekam je treba še noge namočit, to vedno naredimo! In tu Tamauček še dodatno uživa, zelo težko ga sploh odtrgava od vode. Pogajanja so težka in naporna!

O, ja kar cel dan smo hodili, nekih sedem ur. Počasi in z užitkom, brez kake matrarije. Super je, da nam tak izlet nič več ne dela težav in da smo potem tudi doma povsem normalni in pravzaprav nič kaj dosti zmatrani. 

Le jaz sem ponavadi zaspan kot čurimuri.

Dobra ideja še bolje izpeljana, torej!