In že je tu naslednji dan!
Za ta dan je bilo napovedano še kolikor toliko dobro vreme, zato sva ga izbrala za hojo! O, ja, malo pa bo le treba hodit!
Sicer sva si že prejšnji dan kupila turistično kartico Roma pass, da bova z njo imela dostop do transporta, do znižanih cen ter do čimkrajših vrst. Ker velja tri dni, je bil ta dan ravno pravi dan, da ga začnemo s kartico!
Zato nisva začela s hojo temveč sva se spokala za dve postaji na metro. Do Španskih stopnic, v tem letnem času povsem brez cvetja in brez sedečih turistov:
potem pa sva jo lepo krenila peš naprej po čimbolj majhnih uličicah. Da bi kaj videla, kajne?
Naprimer kak hladilnik - tako je stal ponosno tam sredi izložbe, da sem ga moral slikat:
Potem pa se že za vogalom prikaže najbolj znan vodnjak v Rimu, Fontana di Trevi:
Seveda je naokoli nabito polno turistov in prav podvig je že, da sem na sliko ujel LE eno samo roko!
Vodnjak je znan predvsem zaradi filma La Dolce Vita, a je tudi resnično prekrasen. Pa še polno denarja je notri! Na leto poberejo iz njega čez 150000€ in ni čudno, da so povsod napisi:
Seveda, ko pa turisti noter mečejo!
Tole je vrgla prvič in zgleda bova v Rim še morala it. Kdaj je vrgla drugič in tretjič pa ne vem, želje so se ji namreč izpolnile.,,
Čisto blizu je nato Piazza Colonna s svojim stebrom Marka Avrelija. Huh!
Nekaj rosi, a se ne dava motit, greva mimo spodnjega doma naprej. Po uličicah do Pantheona:
mater, je tole veliko! Težko si je predstavljat, da je bilo tole zgrajeno že daljnega leta 126, težko! Odprtina na sredi je enkratna, škoda, ker ne dežuje bolj, pa tudi sonca ni. Baje je v obeh primerih še bolj zanimivo!
Potem pa smo že pri Santa Maria sopra Minerva ter Berninijevem slončku, enem od enajstih rimskih podstavkov za egipčanske obeliske.
Piazza Navona je ogromna, še danes zgleda kot stadion, kar je zelo včasih tudi res bila, krasijo pa jo kar trije vodnjaki!
Najznamenitejši med njimi je Vodnjak štirih rek. Seveda obvezni obelisk.
Na žalost prav veliko ljudi ni naokrog, nekaj umetnikov, pa še ti so pakistansko/indijskega porekla. Kakšni so njihovi akvareli pravzaprav ne pogruntava, so "ta pravi" ali le reprodukcije?
Da bo bolj živo na Campo dei Fiori sva upala in seveda tudi doživela. Še slikat se ni dalo, začimb pa sva seveda nabavila polno! Jej, kako to diši! Cene pa so navite, še bolj pa se navijejo in zaokrožujejo spet odvisno od jezika in naglasa... Ah, kako nas lupijo!
S tam zavijeva v iskanje želvic in jih seveda tudi takoj najdeva! Škoda, ker enega bolj luštnih vodnjakov ravno obnavljajo:
Še nekaj ruševin in celo kolonijo mačk si ogledava na Largo di Torre Argentina:
in ne, mački niso prav nič suhi, ubogi ali kakorkoli drugače grozni. Vsi so presneto dobro rejeni, lepi in bleščeči!
V okolici si končno privoščiva eno pizzo in malce daljšo pavzo. S kapučinom pa to. S presneto dragim kapučinom pa to...
Potem pa nama pot prekriža Leonardova razstava njegovih najrazličnejših strojev in kar nekaj časa porabiva tam! Kakšne zanimive stroje je človek izdeloval, huh! Še danes so zanimivi, kaj je to šele bilo v tistih časih!
Ali pa kaj takega, da ti ni treba obračat preveč glave, se vidiš naenkrat celega:
Sva že v blizu Kapitolskega griča, zato se seveda povzpeva nanj po Michelangelovih stopnicah.
Za kakšne muzeje tokrat ravno nisva, zunaj je celo posijal sonček! Prebereva pa si le, kaj je tole tukaj vse naokrog!
Nato pa se odločiva, da greva pogledat še drugo filmsko znamenitost - Bocca della Verita.
Ogled je zastonj, a je tudi tu seveda vrsta! Baje je tu celo ena največjih vrst, a tale čas sploh ni tako hudo. Kakih petnajst minut bi morala čakat, ne več. Nama pa ni ravno zato, da bi se slikala z roko v ustih. Tudi takole je povsem ok!
Ko sva že tule, jo mahneva še čez otok sredi Tibere, si ogledava Ponte Rotto, ki je meni strašansko všeč, pa nimam pojma zakaj:
Tud na teh mostovih se najdejo ključavnice!
Nato pa se je treba odločit! Koliko je kaj ura, koliko se nama še da, kam greva?
Ah, do Vatikana pa še prideva! Ampak greva kar lepo na avtobus! Da vidiva Angelski grad.
Potem pa zavijeva na dolgo promenado, ki je povsem izven Berninijevih načrtov trga Sv. Petra. Bernini je namreč načrtoval, da bi ljudje prišli do bazilike Sv. Petra po stranskih, malih in ozkih uličicah in da bi potem kar naenkrat pred seboj zagledali ogromno baziliko in trg in bi padli dol! Šokirat je hotel, jasno!
A diktator kakih štiristo let kasneje je imel povsem drugo mnenje. Široka, odprta, dolga cesta. In res je od njenega začetka Sv. Peter videti kar nekam majhen...
Ne se bat, preden prideš do konca, je zadeva že mnogo, mnogo večja! Trga pravzaprav sploh ne moreš normalno zajet in se ti tako ne zdi neznansko velik.
A vseeno Vatikan kraljuje tukaj!
In tudi, če nisi prav nič veren, neko spoštovanje do tega moraš imet. Nekaj je na tem mestu, pa tu ne mislim njegovega balkona
temveč prej mojstrovine Michelangelove kupole, Michelangelove Pieta
Berninijevega baldahina
in še in še.
Ogromno ljudi je v baziliki, celo maša je, a vsi se porazgubimo, celotna cerkev je res velikanska!
Ko prideva ven, je že skoraj tema, pogledava na hitro še, kako glavar te male državice vidi svojo čredo - nekako takole, samo, da je najbrž mnogo, mnogo več ljudi!
Midva pa se gneteva v vatikanski pošti in pošiljava kartice domov - baje je mnogo bolj učinkovita kot italijanska...
Še obvezno v trgovino, po pizze in po vino! Tokrat jaz zase kupim dva litrčka z navojem, za Heleno pa si kar lepo izbereva odpirač! Naj si privošči malce boljše vino!
Ampak, kam vse morava potem po tisto "dobro" vino, naj pa kar sama pove!
Ko sva nazaj v hotelu sva že oba precej utrujena in presneto lačna! Pizze in vinček se priležejo še mnogo, mnogo bolje, kot prejšnji dan!
Naslednji dan pa že čaka!
Vpiši se