Tokrat šestič.
Pravzaprav bi bilo še najbolje, da čisto nič ne napišem.
Ker sem le nadgradil svoje lanske dosežke.
Navzdol. Jasno.
Res pa je, da z eno veliko in pomembno razliko: čisto NIČ se nisem sekiral. In se še vedno ne!
Naredil sem 15 krogov in to je pač v tem času točno to, kolikor dosežem. Kolikor vloženo, toliko dobljeno.
In končno enkrat sem se s tem sprijaznil. Madonca, je trajalo, ko sem vedno hotel več in več, naredil pa manj in manj. To pa ne gre, ne?
Morda me bo vse to le pripravilo do tega, da bom sem in tja še tekel in se ne bom dokončno razlezel. Človek prav potrebuje doseči dno, da se z njega lahko spet dvigne. Le majhen, običajno nerešljiv problemček ostaja tukajle - dno je lahko še mnogo, mnogo nižje, kot se človek zaveda.
Kakorkoli že.
Tokrat sem začel v lahnem drncu, tekel deset krogov, šel nekaj pojest, tekel tri kroge, šel nekaj pojest in nato zdržal še dva kroga. Potem sem pa povsem brez slabe vesti rekel, da takole ne gre več in da nima nobenega smisla, da naslednji dan razpadem! Tako ali tako jih prav veliko več ne morem narest. Hodil sem že lani, kaj čem še letos!
Zato sem se preoblekel in raje šel delat kaj koristnega, pomagat. In nadlegovat tiste, ki so vztrajali in vztrajali.
Tekaško torej zelo ubogo, a vseeno super. Sem se tokrat posvetil drugim opravilom in si končno enkrat dodobra ogledal dobrote in zakaj se Sladkim 6 sploh reče Sladkih 6! Ufff, sem se napokal...
Tole je pa edina, ena sama fotka, ki sem jo - kljub uram in uram časa! - uspel narest. Heh.
Ana, Marjetka in Rajko, saj veste: hvala za tole! Kot vedno je bilo tudi tokrat super. Sicer sam nisem bil tako vzhičen kot takrat, ko podrem lastni rekord, a vseeno. Povsod je čutiti neobremenjeno zadovoljstvo in veselje! To pa je v današnjih časih presneto težko doseči! Čestitke, torej!
Vpiši se