Je mar že tretji dan?
Nekam hitro nama gre, cel dan nekje naokrog, zvečer pa padeva v posteljo. Bo treba počasneje!
Ja. Seveda.
Tokrat greva iskat kako tržnico. Olive naju mamijo, še bolj pa spet začimbe. Eno, baje je super, najdeva na Piazza Testaccio. Pa pojdiva tja!
Ampak prej še nekaj obveznega, da ne bi slučajno pozabila! San Pietro in Vincoli, sicer nedokončan kip v celoti, a Michelangelov Mojzes je ena lepših stvaritev!
Nato pa naprej na metro in znajdeva se na postaji Piramide in glej zlomka - zunaj res stoji prava pravcata piramida!
Tržnico jasno najdeva, ampak... grrrr... vse zaprto! Zgleda bodo vse skupaj prenovili, porušili, kdo ve kaj naredili. Eh. Bo treba najti kako drugo tržnico, ampak zdajle sva blizu term.
Zato jo spet mahneva malce naokrog, pa čez hrib in sva že pri Terme di Caracalla! O, kako je to veliko!
Turistična kartica Roma Pass nama pride zelo prav, brezplačno je tole.
Danes bo bolj dan ogledov, zato jo mahneva še malo na tramvaj, da vidiva, kako se sploh peljejo in padeva dol spet pri Koloseju.
Tokrat pa nama Roma Pass *RES* pride prav! Vrsta se vije daleč, daleč, mi s karticami pa kar lepo mimo, skozi posebna vrata in prehod. To, da je brezplačno (saj plačaš prej), niti ni najbolj važno, važno je predvsem to, da ti ni treba stat štiri, pet ur v vrsti!
Ker notri pa je gneča, o ja!
Malce se sprehajava gor in dol, levo in desno, iščeva neprehodne prehode in zaprta vrata kako bi se prešvercala še kam drugam (povsem balkansko!), malo se slikava
potem pa jo pred gnečo pobegneva.
Pa ne prav daleč, mimo rimskih vojakov
se komaj prebijeva na Foro Romano in Palatinski grič. Pri tem se Helena razjezi in gre kar mimo vse vrste (ja, tudi tu je spet vrsta) in glej - tukaj spet Roma Pass! Juhu, še sreča, da ni vse povezano v celoto, spet imava brezplačno (in brez vrste!), čeprav tokrat ne bi smela več imeti. A se ne sekirava, na hitro, da naju ne bi ujeli, jo švigneva za prve ruševine!
To je spet vse veliko, špancirava, nekje vmes pa se pridružim skupini, kjer mladi italijan v pravi amerikanščini razlaga zgodovino mesta na prav zanimiv način. To, da je italijan, se sliši šele ko govori po telefonu...
Ja, tudi tu se veliko nahodiva, kako pa naj bi?
Malce že sitna, lačna, si izbereva kapučino nekje bolj na obljudenem mestu. Jej! Zdi se mi, da je bil to najdražji kapučino sploh! Sploh!
Ker naju povsod malce lupijo - saj sva turista! - greva raje kar galerijo v Palazzo Barberini se malce izobraževat. Enkratne slike ter zanimivi dueli Berninija in Borrominija.
Sonce že počasi zahaja. Nekam hitro gre tole, vsak dan hitreje!
V okolici hotela le najdeva potem naslednjo tržnico. Bova šla jutri, si rečeva, potem pa le še po obvezno vince, pizze in spat!
Naslednji dan je najin zadnji v Rimu, zvečer morava biti že na letališču. Napoved je slaba, dež, dež, dež. Zato pravzaprav nimava drugega, kot da dopoldan še nekako izkoristiva, opoldne greva v kak šoping center, popoldne pa že kar proti letališču.
Sounds like a plan! bi rekli v neki igrici...
Zato se malce sprehodiva (ja, spet!) naokrog, tukajle pri Fori Imperiali še ne dežuje
končno si tudi pobliže ogledava Trajanov steber iz leta 113(!)
potem pa že počasi začenja deževati. Biti zunaj postaja zoprno, zato greva iskat šoping center, kje pa je ta Euroma2? Izkaže se, da precej daleč, faliva celo eno postajo, zato jo morava mahnit čez avtocesto in spet na bus v nasprotno smer. Nekako se nama izzide, center ima celo lepo speljane potke in prehode prav za tiste, ki pridejo z avtobusom!
Zunaj dežuje že na polno, midva pa šopingirava. En tak btc x 3. Milijone trgovin, ampak prav nič uporabnega. Vsaj zame ne, pa tudi Helena ne nosi ravno nekam veliko vrečk.
Ko imava dovolj, se spokava lepo nazaj do hotela po prtljago, še zadnjič pomahava našemu atriju
in se že nekih pet ur prej odpraviva na letališče. Kaj pa bi počela v tem dežju in s prtljago in... nima smisla. Niti na tržnico se nima smisla it prerivat.
In imava presneto srečo!
Vezana sva seveda na bus do letališča. A kaj, ko se ta dan odloči najmanj pol oz. tričetrtine rimljanov, da gredo vsi ven iz mesta! Točno takrat kot midva! V gneči in nalivih. Super, super, super. Samo, da speljemo iz ulice, kjer ustavi bus pri želežniški postaji, potrebujemo nekih 15, 20 minut!
Saj nekaj časa gre, uro, dve, potem pa me začenja že skrbeti. Kdo ve, kje smo in kdaj bomo prišli? Vozimo se namreč po takih malih cesticah, voznik podi kot nor - seveda tam, kjer sploh lahko, a povsod naletimo na gnečo. Neznansko gnečo!
Neverjetno, da se nihče ne razburja, pa saj niso vsi šli pet ur pred odhodom aviona na letališče? Ali pač?!
Skratka, midva imava srečo in se pri tem naučiva, da mora človek vedno, ampak res vedno, od letališča v mesto in nazaj z vlakom! Vlak je preprosto zakon, avtobus v prometu pa povsem nepredvidljiv.
A kar naenkrat vsega tistega časa, ki sva mislila, da ga bova na letališču imela, ni več. Še par spominkov in se je že treba prerivat za boljše sedeže na iziđetu.
Let mine super, tudi po mojih merilih.
Sem pa vseeno vesel, ko smo na trdnih tleh v Benetkah. Privoščiva si malico nato pa se že peljeva proti domu.
In potem je na italijanski avtocesti spet takšna gneča, kot da gre pol Italije v Trst! Take gneče še nisem videl in to pozno zvečer, ob 22h! En dan praznika pa se italijanom že zmeša.
Pri nas pa je že praznik, čaka nas še en dan. Zato od Sežane do doma srečava šest avtomobilov (+-2).
Tako sva prispela domov. Vesela in zadovoljna. Lepo je bilo. Super je bilo. Pravzaprav je bilo tako super, da sem v navalu vznesenosti in navdušenja obljubil, da se bom kmalu spet usedel v letečo kišto. Oh!
Pa bom že nekako, kajne?
Vpiši se