Zadnja dva vikenda je jesen ponovno lepa.
Nehala je z dežjem in nam je ponovno poslala kar nekaj sonca in toplote. Sicer ne čisto v dolino, več teh zadev - sonca in toplote seveda - najdemo malce višje.
Koliko višje pa?, sva zadnjič potihoma razmišljala, ko se je že par dni prej dobro vedelo, da bo vikend lep. Koliko visoko morava it? Kam naj sploh greva?
Nekako bova že prišla do sončka, zdaj se je treba le še odločit koliko časa ga bova uživala? Če greva iz doline hodit, ga bova videla šele po kakih dveh, treh urah, odvisno kje je meja oblačnosti.
Nekaj me straši, da bo meja spet nekje na 1700 - 1800m, kar je kar visoko, tako bova sončka bolj malo videla.
Pa pejva raje nekam na višje izhodišče, Krvavec! Visoko, južna stran, cel dan bo sonček! Planina Jezerca, torej!
Opa! Takoj sprejeto!
Megleno morje je ta dan celo nekaj nižje, pri 1000-1100m, kar pomeni, da bi tudi drugje dobro skozi prišla, a tukaj že začenjava v sončku in nama ni prav nič žal!
Že pri Kriški planini se pokaže, da je tudi mnogo drugih pohodnikov popolnoma enako razmišljalo. Kar naju malce spodbode, Helena se prav zažene v hrib.
Jaz jo pa seveda sopiham za njo. Komaj. Seveda ni šans, da bi pojamral ali sploh rekel: "a greš lohka bolj počas?" Če lahko ona, bom pa še jaz! Me prav zanima kdaj bo odnehala!
Po pravici povedano mi je kar všeč, da se malce zluftam, čeprav mi gre danes res slabo. V hribe nisem šel že... oh... dolgo, predolgo! Višinci me super hitro utrujajo in vidno me pobira. To, da sem prejšnji dan najprej tekel, nato dve uri igral še košarko, za vsem tem pa imel še obvezno regeneracijo v sosednji gostilni, seveda nima nobene zveze z mojo utrujenostjo. Ah, kje pa!
Saj gre! Z ljubeznijo pa sploh!
Sonček je čisto v bližini, je pa drugače kar fino mraz. Pod ničlo.
A že obet toplote v obliki sončnih žarkov, ki počasi prihajajo izza vrhov, ti že daje občutek topline. Počasi ti ogreva srce in korak postane kar bolj poskočen.
In tam nekje pod vrhom te dolinice proti Kompoteli, se sonček sprehodi še prek dolinice, bližnjih vrhov in prek naju. Dan oživi, vse barve pa dobijo neko posebno mehkobo. Zamrznjenost trave popusti, mrzle, našpičene skale pa dobijo mehke obline.
In od takrat naprej dan postane mehak.
Se že gibljeva v bolj skalnem svetu, razgledi so res fantastični, skale, prepadi, jasne linije med svetlobo in senco
a dan ostaja mehak. Še dolgo ne razumem tega, a vedno, ko pomislim na ta dan in njegovo svetlobo, me takoj prešine: mehkoba!
Je že morala bit svetloba takšna, kajne?
Zavihtiva se mimo Kompotele, čisto pod Vrhom Korena do sedelca Škrbina. Ne zavijava na vrhove, nisva zbiratelja, sicer pa smo jih že enkrat obdelali. Uživava v sami poti.
Helena jo pa še kar maha, nikakor ji ne zmanjka, jaz sem pa že čisto na koncu. Zato sem presneto zadovoljen, ko je čas za malico. Prvič, da se takoj strinjam!
No, prav nič dobro ne zgledam, me je res namatrala danes!
K sreči se utrujenost hitro porazgubi, s hrano pridobim energijo in lahko naprej nemoteno uživam v prekrasnih razgledih.
Resnično, tukajle je res dvorišče Grintovcev!
Kar sediva in sediva, gledava in občudujeva. Današnja mehkoba počasi preplavlja še naju. Obsedel bi.
A je treba počasi naprej, Kalški greben je pravzaprav že čisto blizu!
Ampak potem... še par sto metrov višje... se pa meni resnično ne da več, Višinci me res povsem uničujejo in začnem se vleči. Prepočasi.
Kalški bo že ostal tam, se ni za bat. Imava pa dober izgovor za naslednjič!
Nisva prav daleč, višine je že 2080m, najbrž le še kake pol ure. A nima nobenega smisla, če ne gre. Danes že tako uživava, vrh ne bo prav nič spremenil!
Uživanje v razgledih je tukajle res zagotovljeno! Le fotografije nikakor ne morejo prikazati, ne teh razgledov, ne mehkobe dneva, ne vseh občutkov, ki prevevajo planinca nekje takole sredi gora. Preprosto ne gre...
Spustiva se po drugi poti, malce krožne pa že mora bit, kajne? Greva pogledat, kje so zdaj te dolge njive!
Ena malce novejša koča, najbrž za ljudi
in druga, starejša, najbrž za živino. Ali pa tudi ne, kaj pa vem.
Nad nami pa se šopiri greben Ježa ves našpičen in s polno premikajočih pikic se na njem! Veliko je ljudi danes naokrog, a se kar dobro porazgubimo v velikosti gorskega sveta.
ž
Še majhen vzpon nazaj do Krvavca
in greva pogledat v Dom na Krvavcu. A to sploh še kaj je?
In se izkaže, da to nič več ni. Vse zaprto, polno nekih privat apartmajev. Hecno. Tak kolos, ki je dolga leta dobro služil namenu, je zdaj... kaj? Krneki. Brezveze.
Dela to vsaj pozimi ali tudi takrat ne?
Še spust do avta in sva že nazaj! Presneto lep izlet je bil tole danes, niti nisva pričakovala!
4:53h, 12,5km, 1200 višincev, Kalški greben bo pa že počakal.
Ampak ti mehki razgledi nama še dolgo ne bodo šli iz spomina! Kakšen preprosto mehkoben dan!
Vpiši se